Sodobni aktivni in dinamični sužnji

Ni res, da so današnji prebivalci najbolj razvitega sveta svobodni, demokratični in razsvetljeni. Resnica je skoraj ravno nasprotna, čeprav je videti, da živijo v zelo naprednem svetu. Problem je namreč natanko v tem, da je treba tako videti. Obstaja močna zahteva po simulacijah, videzih, medijskih podobah.

Že zelo kratek sprehod skozi nekaj uvodnih razmišljanj, ki jih Spinoza v XVII. stoletju nameni knjigi, izšla je po njegovi smrti, njej naslov pa je Etika, nam pove, kako zelo se motijo ljudje, ki nas dnevno pozivajo, naj sanjamo in naj se veselimo svobodnega, razsvetljenega demokratičnega neoliberalnega življenja v družbah znanja, v katerih je znanje garant napredka in razvoja in vsega drugega. In kako zelo se motimo sami, ko mislimo, da nam hočejo dobro in da smo na pravi poti, ko jim sledimo. V resnici gremo v povsem napačno smer.
 
Pomislite najprej na poplavo sloganov o dinamičnem in aktivnem življenju ljudi. Na trenutke imamo vtis, da danes skoraj vsi ljudje živijo dinamično in aktivno, sproščeno, veselo, radostno in zdravo, resnica pa je ravno nasprotna: večina živi vse bolj pasivno, število depresivnih ljudi narašča iz dneva v dan, če demence niti ne omenjam. Naslednji tedne bom imel predavanje o odvisnostih in pokazal bom, kako veliko ljudi je odvisnih od hrane in različnih molekul, ki jih potrebujejo, da zvežejo en dan z drugim.
 
Zakaj lahko to rečem?
 
Preprosto. Spinoza izhaja iz izvrstne začetne ideje: človek je bitje, zmožno za vztrajanje. Pri čem lahko vztraja?
 
Človek lahko vztraja pri kreativnem odpiranju v svet. Na žalost lahko vztraja tudi v taki drži v svetu, da nanj delujejo številne zunanje sile, katerih suženj postaja. Več takega vztrajanja pomeni več pasivnosti; več vztrajanja v odprtosti pomeni več aktivnosti. Zelo preprosto.
 
Danes je aktivnost ljudi navidezna, kar zunanje sile, ki delujejo nanje, ne dovolijo, da bi vztrajali pri tem, kar imenuje Spinoza conatus. Kaj je to?
 
Conatus čuti človek kot notranjo naravno silo; to ni zunanja sila. Zaradi nje je aktiven, teži k delovanju. Potrebno pa je še nekaj drugega. Aktivno vedenje, za razliko od pasivnega, je vsako vedenje, ki je vezano na to, kar imenuje Spinoza ustrezna, adekvatna ideja. Torej ni vsako vedenje ali vztrajanje aktivno, pa če se človek še tako hitro premika po svetu.
 
Do ustreznih idej pridemo zgolj z razmišljanjem, ki je tudi naravna zmožnost ljudi. To nas lahko privede do kreativnega razumevanja česarkoli. Pasivno vedenje je povezano z neustreznimi idejami. To so vse tiste ideje, ki jih politiki, zastopniki medijev in drugi motivatorji ljudi vedno znova potegnejo iz klobuka, ker lepo zvenijo, so navidezno privlačne, v resnici pa so ništrc (sem na primer sodi pozivanje ljudi k vrednotam, krepostnemu vedenju in konstruktivnim dialogom).
 
Neustreznih idej je v sodobnem svetu okoli nas brezmejno veliko. Z vseh koncev nas nagovarjajo in nas vabijo, naj bomo aktivni, nimajo pa ustreznih idej, ker premalo razmišljajo. Prav zaradi njihovega pomanjkanja smo vse večji sužnji, čeprav smo frenetično aktivni in dinamični in sploh vse, kar pomaga ustvarjati vtis, da je bistvo, smisel in telos življenja dinamičnost, aktivnost, storilnost.
 
Spinoza poveže tri prvine svojega filozofskega razmišljanja v organsko celoto, zato lahko reče: krepostno vedenje, ki ga omogočajo ustrezne ideje, podprte z radostno strastjo, povečuje človekove zmožnosti za delovanje in razmišljanje.
 
Šele ustvarjalno razumevanje sveta usmerja človeka k resnično aktivnemu delovanju, ki je obenem tudi etično. Takega delovanja danes človeštvu kronično primanjkuje in Spinoza za tako pomanjkanje prav gotovo ni odgovoren.