Obrat proti ljudem in konec prihodnosti

Včasih se kdo vpraša, zakaj se ljudje ne upirajo neoliberalnemu žargonu, pozivom politikov, naj bodo pridni delavci in dobri potrošniki, naj sledijo sanjam in naj bodo čim fleksibilnejši. Na prvi pogled se res zdi, da bi se morali upirati, ker je novorek slaboumen, ljudje pa imajo možgane, da mislijo z njimi. Prav tako bi lahko pričakovali, da se bodo upirali nizkim pokojninam, pa slabim plačam, izkoriščanju na delovnih mestih. Zakaj se torej ne?

Zadeva na žalost ni enostavna. Dober primer, iz katerega se lahko marsikaj naučimo, je dogajanje v Grčiji od leta 2015 naprej.
 
V tistem času so Grki odločno rekli ne tako imenovani trojki. Odšli so na referendum in se odločili, da ne sprejmejo diktata denarnih mogotcev. A že tako rekoč naslednji dan je njihova vlada rekla, da ji za tako odločitev dol visi. Cinizem grške vlade se je od takrat le še stopnjeval.
 
Ljudje so se vdali, mnogi so postali depresivni, samomorov se je zgodilo še in še. In nič. Vlada je delovala po diktatu mednarodnih korporacij in komisij in uradov in bank, dobila orjaške količine denarja, ki jih bodo ljudje vračali, z obrestmi vred, še tisoč let.
 
Morda velja zato izpostaviti prav pomen in vlogo bank. Te so pravzaprav izjemno pomembne in močne. Njihova pa moč ni le denarna, ampak je tudi socialna, družbena in politična. Brez njihovega denarja gospodarstvo namreč ne more delovati.
 
Banke je zato treba varovati. Ne, ker so prevelike, da bi padle, kot bi nam radi nasuli poetičnega peska v oči, ampak zato, ker so preprosto ključni steber sodobnega neoliberalnega sveta. Če padejo banke ali preidejo v roke ljudi, se postavi pod vprašaj sam neoliberalizem. Samo natočimo si čistega vina, če nič drugega.
 
Siriza se je priklonila zastopnikom moči in se obrnila proti ljudstvu. Čez noč. Tako preprosto je to. Ko se je priklonila, je postala lakaj teh, ki imajo denar. In ti, ki ga imajo, so močni, zelo močni. Vse to je zelo preprosto.
 
Michael Roberts jih v svojem novem blogu (6. oktober 2018) imenuje gigantski upravljavci skladov, ki špekulirajo z denarnim premoženjem ali pa so nebeški kanali za izogibanje davkom, ki bi jih morali plačevati pripadniki 1 %. Da ne bi kdo naivno mislil, da imamo banke zato, da nam ponujajo ugodne kredite in sodelujejo z nami pri uresničevanju naših sanj, načrtovanju naše prihodnosti in oblikovanju skladov, da bomo v miru preživeli jesen svojih življenj.
 
Nadaljevanje je zato kristalno jasno.
 
Zategovanje pasov, deregulacije, privatizacija, zastraševanje ljudi, represija, zmanjševanje izdatkov za javni sektor in obče dobro, zniževanje plač in pokojnin, povečevanje davkov za ljudi in zmanjševanje korporativnih davkov, povečevanje izkoriščanja delavcev. 
 
Na kratko: povečevanje ozračja tesnobe in strahu. V takem ozračju naj ljudje strumno in veselo korakajo v prihodnost ob spremljavi poskočnice, ki zajema besede in besedne zveze, kot so: rast vsega; gospodarsko okrevanje; borzni optimizem; zadovoljni vlagatelji; novi poslovni načrti za lepšo prihodnost; kapitalizem s prijaznim obrazom. 
 
Vse to se dogaja v pričakovanju, na katerega so nas te dni opozorili mediji: rojstvo prvega bilijonarja. Prvega človeka, ki bo imel pod svojim palcem milijon milijonov. Ne enega in ne tisoč, ampak en milijon.
 
V takem svetu je ena milijarda gor ali dol isto, kot če vam pade iz žepa novčič za petdeset centov – ne opazite, kdaj ste ga izgubili, in vseeno vam je zanj. Zaman se zato čudijo ljudje in se moralistično sprašujejo, kam so romale milijarde.
 
Odgovor je en sam: absolutno vseeno je, mi jih imamo itak dovolj. Za vas in vaše blagostanje nam je pa tako ali tako že dolgo časa čisto vseeno.
 
Ali nekoliko bolj pregnano rečeno: zadnje raziskave dokazujejo, da nas ves denar, ki se vrtinči v prevelikem finančnem sektorju, dela kolektivno revne (cit. po Roberts, prav tam). Natanko taka je naša prihodnost: kolektivna revščina v senci novih bilijonarjev. 
 
Za nameček nam postrežejo prek medijev še z optimističnim scenarijem, da bo človeštvo zmanjšalo količine ogljikovega dioksida v zraku za nekaj odstotkov in potem bo vse v redu. Ne povedo pa, da je pri segrevanju Zemlje CO₂ še najmanj pomemben!
 
Zares pomembni so: aerosoli; umikanje ledenikov in zmanjševanje količine snega; metan; pozitivni feedbacki. Take blaznosti in takega zanikanja realnosti svet še ni videl.