Obstaja besednjak, ki narekuje omejevanje podnebnih sprememb, izpustov toplogrednih plinov in omejevanje proizvodnje nekaterih dobrin, ki to v resnici sploh niso, zato je tudi prav, da bi njihovo proizvodnjo omejevali. Obstaja pa še en podoben besednjak, ki omogoča razumevanje empiričnih podatkov, ki dokazujejo, da bo imela do leta 2035 več kot polovica svetovnega prebivalstva prekomerno telesno težo ali debelost, če vlade ne bodo sprejele odločnih ukrepov za zajezitev naraščajoče epidemije prekomerne telesne teže (Denis Campbell, More than half of humans on track to be overweight or obese by 2035 – report, The Guardian, 2. marec 2023). Več kot polovica pomeni več kot štiri milijarde.

Kdo se danes še zmeni za Karla Marxa? Komu mar za njegova razmišljanja o komunizmu? No, najti je mogoče kakega romantičnega zanesenjaka, vendar to le potrjuje spoznanje, da velika večina ljudi ne mara niti za Marxa niti za komunizem. Je torej sploh še smiselno govoriti o izkoriščanju delavcev? Kaj pa o izkoriščanju narave in njenem degradiranju? Da ne omenjam podnebnih sprememb.

V času, v katerem vsak dan poslušamo mantre o močni volji posameznikov in posameznic, ki se s trdim delom disciplinirano poganjajo k uspehu, o katerem pred tem sanjajo, seveda, sanjajo kajpak lahko tudi vmes, je precej nenavadno, vsekakor pa je tudi osvežilno, razmišljanje o protipotrošništvu (anti-consumption). Nenavadno in osvežilno je zato, ker temelji na tako rekoč enakih temeljih kot mantra o stopničkah in sanjah o uspehu.

Živijo ljudje, ki se včasih vedejo nasilno. In živijo nasilni ljudje. To so tisti ljudje, ki ne morejo vplivati nase in si ne morejo preprečiti, da bi se vedli nasilno. Nekateri nasilni ljudje so tako poškodovani, da so namenoma nasilni. Prepričani so, da delajo prav. Verjamejo, da je nasilje potrebno. Eden takih ljudi je ruski predsednik Putin. Ljudem se prikazuje kot olikan, uglajen, lepo oblečen moški. A obleka ne naredi človeka. Mož je še vedno nasilen. Nasilen je kot osebnost. Obnaša se nasilno. Je tiran oziroma diktator. To je osebnost, ki se je znašla na položaju predsednika države. Tam se ni znašla po naključju. Znašla se je, ker hoče moč, oblast. Hoče nadzor. Hoče nadzorovati druge ljudi. Nadzorovati hoče njihovo obnašanje, njihovo govorjenje, njihovo razumevanje sveta. Vsi ga morajo razumeti, kot hoče sam. V njegovi bližini je zato nevarno, če ne želiš ali nočeš biti nadzorovan. Drugače je, če si taka osebnost, da hočeš nadzor tudi sam. Resnično, živijo ljudje, ki iskreno verjamejo, da je treba druge ljudi ves čas nadzorovati in vplivati nanje, da vsi mislijo in govorijo isto. Pri tem niti ni pomembno, kaj v resnici verjamejo in mislijo, kajti pomembni so videzi.

​Znanstveniki so že pred nastopom novega leta napovedali, da bo leto 2023 izjemno toplo, morda najtoplejše, odkar človeštvo meri temperature. Letošnja zima, ki to pravzaprav ni bila, se res počasi bliža koncu, poročila iz sveta pa potrjujejo napovedi znanstvenikov. Ponekod je pomlad že v polnem teku, na primer na jugu ZDA in v New Yorku, kot poroča današnji The Guardian (Oliver Milman, Aliya Uteuova, Parts of US see earliest spring conditions on record: ‘Climate change playing out in real time’). In tako kot vedno so nekateri ljudje navdušeni nad lepim vremenom, medtem ko so nekateri drugi presenečeni, zaskrbljeni in tesnobni. Presenečenje je nenavadno, če se spomnimo samo lanskega leta, zaskrbljenost in tesnoba sta sicer na mestu, toda oboje bo še naprej bolj ali manj vezano na redke posameznike, ki se zavedajo, kaj se dogaja na tem planetu in jim niso tuji objektivni podatki o podnebnih spremembah, medtem ko bo večino še naprej prepričeval novorek, da je vse pod nadzorom, da so podnebne spremembe nekaj, kar obvladujemo in bomo v bližnji prihodnosti obvladovali do take mere, da se ni treba bati za prihodnost, da torej tesnoba in zaskrbljenost nista na mestu. Tako bo, kot je vedno bilo – več istega.

Na prvi pogled obstaja skoraj neskončno brezno med sodobnimi praksami dobrega življenja, dobrega počutja, blagostanja in dobrobiti (well-being) ter brutalnostjo enoletnega vojskovanja v Ukrajini, ki ga Putin še vedno razume le kot razumni odgovor na Zahodne provokacije, saj naj bi bilo vsakomur kristalno jasno, da država mora ščititi svoje interese. Ugotovitev, do katere se moremo in moramo dokopati, je na dlani in je preprosta: če začnem vojno in pobijem veliko ljudi, sem to storil samo zato, ker so me drugi prisilili k temu, kar pomeni, da so vojno začeli oni, ne jaz. Absurdnost razmišljanja in sklepanja dopolnjuje uvodoma omenjeno brezno, in sicer na način, ki ga ni zlahka prepoznati, kaj šele razumeti. Medtem ko se veliko prebivalcev tega planeta skupinsko in vsak zase obenem naravnava na prehod iz pravice do dobrega življenja v obveznost takega življenja, delovna udeležba je pri tem nevprašljiva in o njej ne gre dvomiti, so vsakdanji evfemizmi o močni volji, trdem delu in disciplini slehernikov, ki morajo v življenju sanjati, da bi končno tudi uspeli, simptom srhljive preslikave močne volje ruskega predsednika, njegove nepopustljivosti, izjemne discipliniranosti njegovih podložnikov in skupnih sanj o izgradnji velikega imperija. Kar je absurdno, srhljivo in nerazumno, se prikazuje ljudem kot nova normalnost, kot temelj nove svetovne ureditve, ki bo kajpak pravična in uravnotežena. In kakšno vlogo ima pri tem psihoanaliza? Prav nobene.    

Sem slehernik in zelo slab potrošnik. Skoraj bi rekel, da sem človek, kakršen je opisan v knjigi z naslovom Anti-Consumption: Exploring The Opposition To Consumer Culture, ki je pravkar izšla pri založbi Routledge; njena urednika sta Hélène Cherrier in Michael S. W. Lee. Prostovoljno sem nagnjen k zmanjševanju, in ne k rasti za vsako ceno, k upočasnjevanju in poenostavljanju ter zmanjševanju nepotrebnega izkoriščanja virov, ki ga spodbuja potrošniška kultura. Prepričan sem, kot so prepričani tudi avtorji te zanimive knjige, da je potrošnja bolj nuja za preživetje, ne pa orodje za samoizražanje, užitek in gospodarsko rast. Strinjam se tudi z urednikoma, ki uvodoma zapišeta: Potrošnja, ki je bila nekoč določena z dominacijo znakov (Veblen, 1899), lažnimi potrebami (Marcuse, 1968) in s kolonizacijo vsakdanjega življenja (Baudrillard, 1994, str. 98), se je spremenila v moralno in politično dejanje, ki ga omogoča in podpira svobodno izbiranje.

Bo torej umetna inteligenca srečna? Bo želela postati srečna, ko bo imela zavest? Bo hrepenela po sreči? Bo čutila bolečino in eksistencialno tesnobo? Kakšni bodo medsebojni odnosi med roboti, ki bodo imeli zavest? Se bodo zaljubljali drug v drugega? Bodo imeli zdravo pamet?

Za potrebe predavanja, ki ga bom imel, sem čez vikend prebral knjigo: Narelle Lemon, Heidi Harju-Luukkainen, Susanne Garvis (ured.). Practising Compassion in Higher Education: Caring for Self and Others Through Challenging Time (Routledge, 2023).

Raziskave nesporno dokazujejo, da sočutje pozitivno vpliva na šolsko uspešnost. In ko rečem sočutje, mislim na odnos, ki ga zmore oseba do sebe in do druge osebe, ki čuti bolečino ali trpi. Enako velja za blagostanje (well-being) ali dobro počutje. Otroci, ki živijo v okolju z več blagostanja, so v šoli uspešnejši. To pa še ne pomeni, da ni nobene potrebe, da postane tudi šola sočutna skupnost, češ da se v njej zgolj prenaša znanje, ki ga slovenski otroci v veliki meri še vedno usvajajo tako kot v času rajnke cesarice Marije: z učenjem na pamet. Leta dolgo se na tem polju v tej deželi ni premaknilo kaj dosti, saj prevladuje miselnost, da šola ni igrišče, ni cirkus in ni kraj, kjer je pomembno, da se otroci in učitelji dobo počutijo. Človek težko verjame, da je tako razmišljanje sploh mogoče v času, v katerem raziskave dokazujejo, kar sem zapisal uvodoma.