Zvezdni prah smo

Hčerka nam je z Nizozemske, kjer študira, poslala vest, da je umrl ameriški analitični marksistični sociolog Erik Olin Wright. Obenem je povedala, kako zelo je vplival nanjo, česa se je naučila od njega. Njegova razmišljanja niso spodbujala samo njenega duhovnega razvijanja, temveč so verjetno zaznamovala številne ljudi po vsem svetu, vzor pa bodo tudi prihodnjim rodovom mislecev. Pred nekaj dnevi, ko je vedel, da odhaja, je zapisal: ljudje smo dobri v izmišljanju načinov, kako lahko obstajamo kot zavestna bitja tudi potem, ko se kot zvezdni prah razsujemo po vesolju. Bilo bi prijetno. V take ideje ne verjamem, toda nekje v februarju bom že vedel, kako je s tem. Odšel je v januarju, 23. januarja letos. Hčerki sem odpisal takole.

Včasih se človeku orosi oko, ko prebere kaj takega, kar je obenem tako fantastično, biti živ in se zavedati, da si živ, in tako tragično, zavedati se, da si živ kratek čas, potem pa nikoli več. Pa vendar je v tej dvojnosti življenja nemara najbolj prav to, kar piše Wright: ne jemati stvari preveč zares. Zares, seveda, ne pa preveč. In zlasti pri tem misliti na ljudi okoli sebe, saj si brez njih še manj kot zvezdni prah, kajti brez njih ne moreš biti zares živ, čeprav hodiš po svetu in dihaš molekule zraka. Misliti torej na druge in hoditi pokončno, ne klečeplaziti, pa če so vsi proti tebi, ker se zavedaš, da vendarle delaš prav. Mene je vedno fasciniralo in vedno me bo, ko je Giordano Bruno rekel svojemu zasliševalcu v ječi, preden so ga živega zakurili na Cvetnem trgu. Spraševal ga je, kako lahko trdi, da je vesolje neskončno, če pa vsi teologi in strokovnjaki in drugi pravijo, da ni. Takole je rekel: možno je, da se včasih vsi motijo, en sam človek pa se ne. 
   
Hvala, Minea, za tale prispevek in za iskreno misel o Wrightu oziroma o njegovem prispevku tebi, za katerega sploh ni mogel vedeti. Gotovo bi bil vesel, če bi vedel zanj.
 
In dodajam.
 
Ne zavedamo se vselej v celoti, kako vplivamo na druge ljudi, ker je tako zavedanje zunaj našega intelektualnega in čustvenega dosega. Prav zato je toliko pomembnejše, da doumemo Kantovo filozofsko lekcijo.
 
Veliki filozof je namreč vse življenje razmišljal, kako doseči druge ljudi s spoznanjem, da je pred vsako svobodo, pred vsakim razmišljanjem, da človek lahko uspe v življenju, če se le malo potrudi, širokogrudnost.
 
Ta v celoti omeji njegovo ozko narcisoidno ali egocentrično povzpetniško razmišljanje in ga usmerja k drugim ljudem. Kar je tudi potrebno, kajti brez njih človek sploh ne more postati širokogruden, širokogrudnost pa je obenem dobro njegovega življenja, ne le življenja drugih ljudi.
 
Odgovornost pred življenjem utemeljuje odprtost do drugih ljudi, do samega življenja, samega sebe in neskončnosti. Če tega ne moremo ali nočemo dojeti, nam preprosto ni pomoči in prav je tako. Kdor pa to dojame, je že na dobri poti, da kot zvezdni prah na majhnem koščku vesolja naredi kaj takega, da se ga drugi skupki zvezdnega prahu spominjajo še dolgo, dolgo potem, ko je res le še prah, in ni več skupek.