Žrtvovanje za dobro in otroci s posebnimi potrebami

Danes smo na Fakulteti za socialno delo izvedli konferenco, na kateri smo javnosti predstavili znanstveno monografijo Egalitarne simbolizacije življenja s posebnimi potrebami. V drugem delu konference smo predstavljali še naše delo z otroki in mladimi ljudmi s posebnimi potrebami. Bilo je vznemirljivo, saj je bilo dobro videti, kako veliko idej uresničujemo, kaj vse delamo za obče dobro in za dobro otrok. Vzporedno sem zato ves čas razmišljal o ideji komunizma. Razvijamo namreč mreže, povezujemo se s partnerji in uresničujemo, kar izraža naslov knjige­: egalitarne simbolizacije. John Berger je človek, ki mi je v navdih vsakič, ko se lotim takega razmišljanja. Morda tudi zato, ker ni odnehal s svojim razmišljanjem in pisanjem vse do smrti lanskega leta. Ni ga bilo mogoče ustaviti. Le zakaj bi ga? Poleg tega je delo z otroki s posebnimi potrebami poseben privilegij, ki se mu nikakor ne nameravam odreči. Ne mislim le na žargon, kamor sodi tudi razvijanje čustvene in socialne inteligence, mislim zlasti na medsebojne odnose, ki jih vzpostavljamo, na iskrenost in na velike humanistične ideale, za katere je včasih v tem vulgarnem obdobju videti, da jih preprosto ne potrebujemo več. Ne vem, zakaj ne bi rekel, da moje delo z otroki združuje in povezuje zanimanje za naravo, politiko in umetnost. Vem, da se sliši nenavadno, toda v resnici sploh ni.

Ko se srečujem z mladimi ljudmi, me zanima umetnost. Zlasti me zanima film. Zakaj? Ker je film po definiciji umetniška kreacija nečesa novega, drugačnega, drugega sveta. Pomeni uresničevanje možnosti – tako bi lahko bilo. V družbenem polju, kajpada. Od tod je le majhen korak do zanimanja za politiko.
 
Človek nikoli ne živi samo enega življenja, ki ga ima za svojega. Živi tudi koščke življenj drugih ljudi, pa naj bodo resnični ali izmišljeni, živi ali mrtvi. Poleg tega velja še nekaj. Človek je v življenju lahko predan, lahko pa tudi živi življenje, kot se mu domnevno ponuja samo do sebe, tako, da mu je všeč. A to nikoli ni dovolj. John Berger je zato avtor, s katerim takoj, nemudoma povežem še enega izjemnega umetnika.
 
Predanost namreč obogati življenje čez vse meje. Ne mislim na držo, odnos do življenja, mislim na prizadevanje, napor, vztrajanje in celo žrtvovanje. Na trenutke je zato videti, kot da bi zalival posušeno drevo, kar je prikazano v izjemnem filmu Žrtvovanje, v zadnjem filmu iz leta 1986, ki ga režira Andrej Tarkovski.
 
Kdor hoče živeti v miru s samim seboj, mora namreč vselej nekaj vrniti. Nekaj mora dati, nečemu se mora odreči. Žrtvovanje je zato izvrstna ideja, ki se ji Tarkovski posveti s posebno pozornostjo in predano, inteligentno in neverjetno iskreno. Ve namreč, da film ni le zabava, namenjena preganjanju dolgočasja. Ne, za Tarkovskega je film predvsem vprašanje morale in etike, humanosti človeških bitij. Ko čaka, da bo film Žrtvovanje dokončan, leži v bolnišnici, ve, da ima tumor na možganih in da ne bo preživel. Njegov zadnji film je zato še pomembnejši, kajti Tarkovski ga naredi tako, da je popolnoma jasno, kakšna je njegova temeljna ideja: človek ponudi svoje življenje, žrtvuje se, da bi se zgodilo nekaj dobrega, da bi njegova družina preživela.
 
Morda ni naključje, da je to zadnji film Andreja Tarkovskega. Na smrtni postelji naredi film, v katerem razmišlja o etiki in morali natanko na način, ki ga izbere sam, kar pomeni, da ne prizanaša gledalcem, da mu je absolutno vseeno, kaj si bodo mislili o njegovem filmu, kaj bomo imeli pripomniti, kajti povedati hoče, še zadnjič, da je zanj umetnost, film v njej, razmislek o tem, kar nas dela najbolj človeške.
 
Take nas ne dela potrošništvo, ne dela nas vse bolj popularno podjetništvo, ne dela nas sledenje svojim kapitalističnim sanjam, ki nam jih v resnici podtikajo, mi pa jih naivno in včasih neumno sprejemamo. Take nas dela šele zmožnost, da se nečemu odrečemo, da postavimo najvišje dobro pred sebe in svojo sebičnost.