Znanstveniki kot veliki otroci

Resnično: človeštvo napreduje in se razvija in se še bolj razvija, toda grozi mu katastrofa v obliki zrušenja civilizacije. Danes vemo veliko o vesolju, o atomu in subatomskih delcih, vemo veliko o umetni inteligenci – nekaj malega vemo celo o sebi. Medtem ko znamo poslati raziskovalno sondo na Mars, da se sama sprehaja po njem in ga raziskuje, doma zanikujemo podnebne spremembe in se znanstveniki bojijo povedati resnico o prihodnjih podnebnih spremembah, ki bodo bolj katastrofalne, kot si kdo predstavlja. Čisto malo manjka, pa bi razlagali poplave v Benetkah, Izoli in Kopru, ki so besnele te dni, kar s polno Luno in malo pomembnimi naključji. Kaj se torej dogaja? Kam so poniknili vsa radovednost, vedoželjnost, zmožnost za sklepanje, razmišljanje in raziskovanje, eksperimentiranje, ki so značilni za vsakega novorojenega otroka? Del človeške narave, pravijo avtorji knjige The Scientist in the Crib, je tudi zmožnost za spoznavanje človeške narave. Zakaj je vtis, da tako malo ljudi zares raziskuje sebe, se hoče razumeti in spoznati, kako izjemne potenciale ima ne le za spoznavanje, ampak tudi za etičnost? Ali pa je vtis povsem napačen?

Ni napačen. Raziskave to spoznanje potrjujejo in dokazujejo, da so otrokovi možgani mreža, ki jo držita skupaj – jezik in ljubezen. Tako zapišejo Gopnik, Meltzoff in Kuhl na strani 7 svoje knjige. Nenavadna, a zelo resnična trditev.
 
Zdi se, da z jezikom ni nobenega problema. Starši ga uporabljajo, otrok se ga nauči tako rekoč mimogrede in brez napora. Kako pa je z ljubeznijo?
 
Ključni instinkt vsakega človeškega bitja je zmožnost za učenje. To trditev lahko zapišemo kot aksiom. In ta je res neverjetna, skoraj čudežna. Toda otrok se brez ljubezni odraslih, ki pomeni skrb zanj, ne more dosti naučiti – lahko tudi umre.
 
Torej lahko sklenemo. Otroci so briljantni učenci, ki potrebujejo globoko predane odrasle ljudi, da dolgo časa skrbijo zanje in negujejo njihove zmožnosti za učenje.
 
Otrok torej ni treba oblikovati po sebi, kar delajo na žalost številni starši, ampak jih gre spodbujati k učenju, kar je čisto nekaj drugega. Tako spodbujanje omogoča, da otroci odrastejo – in se učijo sami. Lahko postanejo znanstveniki ali pa se vedejo kot znanstveniki, ker se učijo, se želijo učiti in vztrajajo v učenju. Ni jih treba priganjati, na primer k vseživljenjskemu izobraževanju, ker so njihovi možgani že od samega začetka narejeni za učenje, zato je povsem dovolj, če jih na začetku spodbujamo k temu, kar je njihovo naravno stanje – učenje namreč.
Tako učenje se nikoli ne sklene; no, sklene se smrtjo, ampak to zdajle ni pomembno. In kako izjemne so kapacitete možganov novorojenega otroka?
 
Ponazoritev njihove izjemnosti najdemo že pri Sokratu. Ko povabi filozof mladega sužnja, ki na simpoziju streže vino, dokazano je neizobražen, saj sužnji v stari Grčiji ne hodijo v šole in se od njih kot govorečih orodij ne pričakuje, da se učijo, se zgodi nekaj, kar nas navdušuje še danes.
 
Dva tisoč štiristo let nazaj se filozof pogovarja z mladim sužnjem in ga vodi za roko tako, da dela logične argumente. Mladi suženj razume vsakega posebej in nato pride do pravilnega logičnega sklepa.
 
Mladenič ima kajpak v glavi možgane, zato vselej že ve bistveno več, kot si misli sam in kot si o njem mislijo drugi.
 
Sokrat tako ni le izjemen filozof, ampak je tudi izjemen učitelj in človek, ki ve, kako skrbeti za drugo človeško bitje, na primer za otroka, da se uči. Njegova skrb za drugega je še danes vzor in obenem žalosten dokaz, kako malo ljudi zmore tako skrb za otroke, ker jih čisto prevečkrat zgolj skušajo oblikovati po svojih menedžerskih idejah, namesto da bi dojeli pomen globoke predanosti učenju in skrbi za drugega človeka, kar pomeni predanost etičnosti.
 
Sokrat tako ni modrec, poln znanja, ki ga prenaša na naslednjo generacijo. Daleč od tega, saj sam reče, da ne ve ničesar. Je učitelj, ki zna skrbeti za drugega človeka, to pa pomeni, da je predan učenju in ljubezni do drugega. To pa je natanko tisto, kar drži skupaj možgane, da počnejo to, za kar so narejeni.