Znanost, zdravje ljudi in družbena pravičnost

Kot sem že zapisal, bom letos predaval osnove socialne nevroznanosti. Na tem mestu želim dodati še opombo ali dve k osnovnemu problemu, s katerim se bomo ukvarjali skozi celotno šolsko leto, zapisan pa je v naslovu tega dnevniškega zapisa.

Morda je za začetek pomembno spoznanje o naravi tako imenovanih duševnih motenj ali celo bolezni, ki jih pogosto zdravijo psihiatri. Obstaja domneva, da take motnje in bolezni zares, objektivno obstajajo in da jih je mogoče z zdravili nekako pozdraviti ali pa vsaj omiliti. Vsekakor veliko ljudi verjame, da je z zdravili mogoče zmanjševati trpljenje drugih ljudi, ki imajo take bolezni ali motnje. Kaj pravi o tem resna znanost?
 
Pregledi znanstvenih študij in njihovih izsledkov, do katerih so prišli znanstveniki v zadnjih desetletjih,  kažejo, da so povezave med duševnimi motnjami in boleznimi ter geni in procesi v možganih šibke. Naj navedem en sam primer, ki ponazarja zapisano: število genov, ki jih lahko povezujemo z razvojem avtizma, je lahko tudi sto ali več, in verjetno ne obstaja en sam gen za avtizem; najbolj pogoste mutacije odkrivajo pri komaj 1 % otrok, ki dobijo diagnozo avtizem (Verhoeff, 2014; cit. po David Wastell, Susan White (ured.). Blinded by Science: The Social Implications of Epigenetics and Neuroscience, Policy, 2017, str. 78).
 
Podobno lahko rečemo za druge motnje in bolezni: če dovolj dolgo zremo v genom ali v možgane, bomo gotovo nekaj našli.
 
Torej moramo biti zelo previdni in natančni. Medicinski način razmišljanja, ki je pogost in še vedno prevladuje, namreč ni nujno tudi najbolj veljaven, saj sloni na domnevi, da so bolezni nekakšne entitete, ki obstajajo neodvisno od nas v posameznem pacientu, v katerem obstaja nekaj esencialnega, kar lahko opišemo, zmerimo in nato popravljamo. Vprašanje je, če je res tako.
 
Velikanska večina ljudi, ki dobi diagnozo shizofrenija (96 %), na primer nima nobene družinske zgodovine, ki bi dokazovala, da se shizofrenija deduje.
 
Optimiziranje delovanja genov in možganov, če je kaj takega sploh v naši moči, poleg vsega drugega nikakor ne more spremeniti družbenih razmer, v katerih imajo ljudje zelo neenake možnosti za kakovostno življenje, uspeh in občutek blagostanja.
Blagostanje je za zdravje gotovo pomembno. Na svojih predavanjih nikoli ne pozabim poudariti osupljivega znanstvenega spoznanja, da so možgani izjemno elastični in prilagodljivi, kar pomeni, da so zmožni reorganizirati nevronske mreže tudi v pozni starosti (80 let in več).
 
Vendar, kot rečeno, moramo biti pazljivi. Vse to se dogaja le, če tudi skrbimo zanje. Možgani so se sposobni učiti vse življenje in so dobesedno narejeni za tako učenje. Problem utegne nastati le, če nimamo interesa, možnosti ali objektivnih pogojev zanj. A to zopet ni stvar genoma ali človekove narave.
 
Glede človekove narave bi zato nemara lahko dodal tole: gostota sinaps je tesno povezana z bogastvom izkušenj, ki jih doživi človek in sicer v katerem koli obdobju življenja. Rekel sem z bogatimi izkušnjami, ne s skromnimi ali takimi, ki se nenehno ponavljajo kot pokvarjena plošča.
 
Bogate izkušnje so dobrodošle kadarkoli v življenju in ne drži, da so ključne in odločilne zgolj izkušnje v prvih letih otrokovega življenja; gotovo so pomembne, niso pa absolutno odločilne. Zaenkrat preprosto ne vemo natančno, kako posamezna oblika zanemarjanja otrok vpliva na njihove možgane in koliko jih poškoduje.
 
Znanost, ki odkriva korelacije med posamezniki dejavniki, včasih ljudem ne pove ničesar novega. Primer je spoznanje, da neprijazno družinsko okolje poškoduje otrokove možgane, da slaba vzgoja prav tako poškoduje otroke čustveno, socialno in kognitivno, toda vse to je truizem. Vsak človek ve, da je zloraba otrok slaba, to vedo celo častitljivi duhovniki in sicer do ljudi prijazne nune!
 
Ne moremo kar prikorakati k otrokom, jim reči, da so njihove mame slabe, ker pijejo, kadijo in preklinjajo, jih včasih udarijo in kričijo nanje, da njihovo vedenje slabo vpliva na njihove možgane, in jih odpeljati lepši prihodnosti naproti. Lahko pa se vprašamo, zakaj mame vse to sploh delajo, kaj delajo njihovi možje, če obstajajo, in kaj to pomeni za razumevanje družbene pravičnosti.
 
Je naloga znanosti, da pove, kako vplivati na ljudi, da bodo boljši do sebe in drug do drugega? V svetu, v katerem celo mainstream ekonomisti počasi vendarle ugotavljajo, da je tudi za najbolj razvite države sveta značilno: nizka gospodarska rast, nizka stopnja vlaganj v proizvodnjo dobrin, mirujoči povprečni dohodki delavcev, nizka rast produktivnosti, velikanske razlike v dohodkih in velikanske razlike v zdravju ljudi. 
 
In dodajajo: naštetih problemov bi se morali lotiti pri viru. Korenito torej, kot je že predlagal Marx, pa ne le on. Nekaj bi morali spremeniti glede trga dela, pogajanj o plačah, lastništva kapitala, upravljanja s podjetji, delovanja denarnega sistema in pravil, ki uravnavajo delovanje trgov. V samo gospodarstvo bi morali vgraditi ekonomsko pravičnost.
 
Prav. Kako, če za Marxa nočemo niti slišati?