Znanje ni moč, je pa revolucija

Pravijo, da je znanje moč. Kakšna je, če imajo prav? Dodajajo, da živimo v družbah znanja. To so družbe, v katerih naj bi imelo znanje velik pomen. A imeti pomen ni isto kot imeti moč. Kakšno moč ima človek, ki veliko ve? In kaj sploh pomeni vedeti? Odgovori na zapisana vprašanja utegnejo biti vznemirljiva, to pa je že uvod v možnost nadaljevanja, ki pomeni soočanje z neko dolžnostjo, o kateri ni spregovoril le Kant, ki je bil trdno prepričan, za svoje prepričanje pa je imel tudi goro argumentov, da človek zares napreduje v svojem življenju le tako, da naredi revolucijo v načinu razmišljanja. Vse skupaj se je pravzaprav začelo davno tega. Morda pri Sokratu, ni pa nujno.

Sokrat je bil zagotovo filozof, ki je veliko razmišljal o vsakdanjem življenju in o tem, kar utegnejo imeti ljudje med seboj. Jasno mu je postalo, da se človek lahko tudi spridi. Osupljivo spoznanje je močno določilo njegovo lastno življenjsko usodo: ljudi ne spridi znanje, spridi jih oblast. Torej jih spridi moč, ki jo okusijo, ko so na oblasti. Če jih spridi, jih pokvari. Ljudje zaradi moči in oblasti niso več, kar so bili. A tudi za znanje pravimo, da človeka spremeni. In Sokratu so očitali, da kvari mladino natanko z znanjem. Natančneje: s spraševanjem, z zastavljanjem dobrih vprašanj. Na koncu so uporabili moč in odstranili tega, ki je hotel zgolj znanje.
 
Dobra vprašanja terjajo dobre odgovore. Slabi odgovori so namreč nezanimivi, neproduktivni. Od njih ni nobene koristi.
 
Sokrat zato nadaljuje. Na oblasti je težko priti do dobrih odgovorov, kajti na tistem kraju mora človek predvsem skrbeti za oblast. Skrbeti mora, da položaj ohrani, saj živijo ljudje, ki si prav tako kot on želijo biti na istem oblastnem položaju in okusiti moč. Oblastnik zagotovo ne more biti filozof; dolgo časa prav gotovo ne.
 
Kogar zanima znanje, kdor hoče veliko vedeti, mora znati zastavljati dobra vprašanja in mora hoteti dobre odgovore na taka vprašanja. Ne na katera koli vprašanja, ampak na dobra. Oblast in dobra vprašanja so zato vsaksebi.
 
Zanimanje za znanje je neposredno prepleteno z zanimanjem za to, česar ne more odtehtati denar. Usmerjeno je namreč povsem drugam. Alain Badiou, sledeč Sokratu, to imenuje življenje v resnici. To ni resnično življenje, saj je vsako življenje resnično, ni pa vsako resnično življenje tudi življenje v resnici.
Ali je potemtakem končni cilj človekovega življenja življenje v resnici? Težko je zagovarjati katero koli alternativo.
 
Življenje v resnici ne more biti življenje za oblast, moč, ugodje, denar ali kaj podobnega. Zakaj ne? Ker terja življenje v resnici boj. Boj zoper predsodke, mnenja, puhlice in klišeje, naključne politične slogane, slepo podredljivost, ubogljivost in konformizem. To je obenem boj zoper to, kar je za človeka lahko zelo privlačno: doseganje dobrega položaja znotraj obstoječega življenja.
 
Človek, ki želi dober položaj znotraj obstoječega reda družbenega življenja, se spremeni. Njegovo življenje namreč postane množica taktik in strategij, kako doseči tak položaj in kako ga nato ohraniti. Tak človek ima zato močan interes, da vidi življenje kot kopičenje istega, v tem pa moč.
 
Človek, ki želi živeti življenje v resnici, hoče nekaj drugega; hoče nekajnovega. Taka je njegova dolžnost, ki jo sprejema z obema rokama in se ne ozira na posledice. Ali kot je zapisal Yirmiyahu Yovel v knjigi z naslovom Kant’s Philosophical Revolution: Kant je bil filozofski revolucionar, zato je moral iznajti nov jezik, da bi izrazil inovativne ideje. Moral se je obnašati kot a pathbreaker. To je človek, ki utira nove poti in prekinja s starimi. Pri tem ga ne zanima, kakšno celo bo moral zaradi svojega delovanja plačati.