Zmožnost za refleksijo in zanikanje podnebnih sprememb

Zmožnost za refleksijo ni čisto nič drugega kot kapaciteta, ki jo ima vsako človeško bitje. Zaradi nje lahko prepozna in lahko razume temeljne, fundamentalne probleme časa, v katerem živi. Skoraj bi lahko rekel, da je to aksiom. Seveda pa vselej obstaja tudi možnost, da se človeško bitje ukvarja s problemi, ki niso temeljni ali fundamentalni, s problemi, ki so zgolj na videz problemi, v resnici pa sploh niso, lahko se ukvarja z neproduktivnimi problemi in lahko se neproduktivno ukvarja s problemi, ki sicer terjajo produktivni pristop. Vsekakor pa je etično, da probleme časa zazna in prepozna kot probleme. Vse to ima razumno nadaljevanje.

Natančen zgodovinski razmislek nam pove, da ljudje niso vselej postavljali zmožnosti za refleksijo v središče svojega zanimanja za svet, v katerem živijo, in za svoj odnos do njega. Refleksija dobi pomen in vrednost šele pozno, v XVIII. stoletju. In če še malo napnemo možgane in pobrskamo po zgodovini, vedno sem rad bral zgodovinske knjige, spoznamo, da je refleksija pravzaprav nevarna.
 
Francoska revolucija zato ni pomenila zgolj nasilja navadnih ljudi, ki so vzeli usodo lastnih mizernih življenj in države v svoje roke, temveč je pomenila še nekaj. To je zelo pomembno: ljudje so bili lačni, kruh je bil drag, resnični napredek je bil mogoč.
 
Revolucija lačnih ljudi je pomenila napredek, razvoj v strogem pomenu besede, ki ni več istega, saj je do konca razkrila zmožnost človeških bitij za avtonomno delovanje. Michel Foucault je zato dobesedno moral zastaviti vprašanje, ki je na veliko zaposlovalo tudi Immanuela Kanta: kaj naj storimo z zmožnostjo za refleksijo, z zmožnostjo za razsvetljensko misel? Vprašanje pa lahko zastavimo tudi nekoliko drugače: do česa nas nujno pripelje proces razsvetljevanja, ki ga omogoča zmožnost človeškega bitja za refleksijo?
 
Moderni človek je tako kot umno bitje obenem tudi nujno bitje, nemara bi lahko rekel subjekt razsvetljenstva, s tem pa je enako nujno subjekt revolucije. Če beseda revolucija v teh mehkih časih deluje preveč ostro in trdo, jo zlahka zamenjam za besedo dogodek, ne da bi bil pri tem vulgaren. In nadaljujem.
 
Obstaja možnost dogodka. Možnost je univerzalna. Pravzaprav je kar absolutna. In obstaja možnost kolektivnega dogodka. Če je Marx zares kaj prispeval k zgodovini človeške misli, je prispeval idejo o možnosti kolektivnega dogodka. Prispeval je natanko kot mislec, kot filozof. Podobno je osrednji dogodek, s katerim se nenehno sooča Kant, francoska revolucija. In kaj prinese dogodek? Prekine s tradicijo, z zgodovino, to pa pomeni, da stare zgodbe preprosto niso več dobre. V tej luči lahko razumemo, da je Marx ni očital Heglu ničesar drugega kot to, da ni bil dovolj heglovski.
 
Oditi moramo namreč nazaj, vrniti se moramo h konstitutivnim trenutkom, ki so dogodek. Če tega ne storimo, ne razumemo prav dosti. Refleksija zajema tudi tako vračanje.
 
Refleksija torej pomeni, da se človek ukvarja z lastno aktualnostjo, da skrbi za odnos do lastne sedanjosti, navzočnosti tako, da se obenem vrača k dogodku.
 
Moderni človek zmore refleksijo, medtem ko je danes, v XXI. stoletju, vse bolj očitno, da se bo ideja revolucije in dogodka zaostrila natanko zaradi podnebnih sprememb. Torej ni čudno, da je tamle zunaj toliko zanikanja le-teh, kar obenem pomeni, da se ljudje odpovedujejo zmožnosti za refleksijo, ki je zanje kot umna bitja sicer najdragocenejša zmožnost.
 
Če se postavimo na mesto, od koder Kant razumeva francosko revolucijo, potem nam ni težko doumeti, zakaj imajo v njegovem filozofiranju tako pomembno vlogo samostojnost ali avtonomija človeškega bitja, zmožnost vsakega človeka za razvijanje samega sebe, širokogrudnost in zmožnost za razvijanje etičnega čuta.
 
Sklep. Revolucija je kolektivni dogodek. Če pa družba ne obstaja, ni kolektiva. Potem so samo goli posamezniki, vsak sam s svojimi sanjami.
 
Toda nikoli ne bo mogoče dokazati, da kolektivni subjekt ne more kar vznikniti. Nekega jutra se kratko malo pojavi in s tem postavi v oklepaj vsa mnenja o družbi in rasti vsega in razvoju in napredku in zanikanju podnebnih sprememb.