Zmagovalci in poraženci

Judith Butler v današnji številki časnika The Guardian poudari, da je aktualni ameriški predsednik Donald Trump človek, ki ne prenese, da bi kdaj izgubil. Tudi sicer je res, da ljudje, ki hočejo biti za vsako ceno zmagovalci, ne morejo niti pomisliti, da bi kdaj veljali za zgube ali luzerje. V tekmovalnem svetu tako spoznanje ne preseneča, kajti včasih se zdi, da ima življenje smisel le, če človek zmaguje, pri čemer ni odločilno, v čem ali na kakšen način zmaguje. Judith Butler zato zapiše, da je lahko za človeka, ko se sooča z izgubo, to ultimativna življenjska katastrofa.

Še večja katastrofa pa je, če ima človek, ki zgublja, moč, če je torej močan in ima za seboj množico oboževalcev, ki prav tako ne prenesejo, da bi ljubljeni vodja zgubljal, saj v tem primeru zgubljajo skupaj z njim.
 
Ko se močni ljudje bojijo zgubljati, lahko povzročijo veliko škode. Zgodovina je polna takih primerov. Zakonca Goebbels sta na primer 1. maja 1945 ubila svojih šest otrok, nato pa še sebe, ker preprosto nista prenesla ideje, da je s Tretjim rajhom konec. Škoda pa nastaja že prej, preden se močni ljudje končno soočijo z bridkim porazom, zato prebivalci čutijo, da se njihova življenja spreminjajo, da je nekaj v zraku, da se dogaja nekaj neprijetnega in do določene mere neoprijemljivega.
 
V takem okolju se dogajajo hitre spremembe v načinih delovanja družb in držav. Močni ljudje oziroma močni voditelji se ponujajo ljudem, da bodo zadeve zopet spravili na prave tirnice, čeprav ne vedo, kako to narediti in katere tirnice so zares prave.
 
V ZDA se je zato zgodilo, kar se je moralo zgoditi. Bernie Sanders in Elizabeth Warren sta imela radikalne načrte za prihodnje življenje ljudi, toda v resnici nista imela nobenih možnosti.
 
V orisani perspektivi se dogaja razgradnja samih temeljev, na katerih stoji družbeno življenje ljudi. Stati mora namreč na konservativnih, trdnih temeljih, ki jih ščitijo zakoni, ker ljudje ne živimo v savani. Pod Trumpom je drugače, poudarja Judith Butler. Vsak zakon je mogoče pretresti pri koreninah in ga spreminjati po volji tega, ki ima moč. To sicer velja za vsak zakon, kot je izvrstno pokazal Kant v spisu o razsvetljenstvu, toda to ne pomeni, da vzamejo zadevo v roke močni ljudje. Razsvetljenstvo namreč ni stvar moči, temveč je stvar pameti, razuma, inteligence in modrosti.
 
Poleg tega razsvetljenstva ne omogoča menjavanje predmetov za denar, da bi bili dobički čim večji. Vprašanje pa je, koliko ljudi zares želi razsvetljenstvo, vladavino prava in kritične misli. Morda so to zgolj ideali, ki ne morejo obstajati v vsakdanjem življenju in preživeti. Zapisano lahko podkrepim z vprašanjem, kaj je filozofija in kakšen je njen cilj.
 
Trump očitno ni filozof. S svojim vulgarnim govorjenjem zastopa kvečjemu nasprotje od filozofije, vendar je z njim izjemno priljubljen in uspešen. Številni ljudje ga sicer sovražijo, toda prav tako številni za obožujejo.
 
Še več. Družbene spremembe pod močnimi voditelji pomenijo tudi razkrajanje standardov javnega govorjenja in razpravljanja, kar lahko spremljamo na kakem soočenju, na katerem je po nekaj minutah slišati samo še medsebojno zmerjanje, kričanje in vpadanje v besedo, kar je zanesljivo znamenje, da sogovorca niti ne poslušata drug drugega.
 
Tako pogovarjanje je daleč od argumentiranega pogovarjanja, saj pomeni le ponavljanje istega, še dlje pa je od rabe kritične misli.
 
Natanko na tem mestu pride do polne veljave Badioujevo razumevanje filozofije kot prekinitve toka, kot rez v načinu pogovarjanja. Ljudje, ki bi radi več istega, govorjenje kot večno ponavljanje istega ali različic istega, zato ne morejo razumeti filozofije in je ne morejo sprejeti.
 
Filozofija je pogoj razsvetljenstva, medtem ko pomeni zmagoslavje ljudi, kot so Trump in njemu podobni, zaton razsvetljenstva, pomeni mrak in pomeni prodajanje megle, mračnjaštvo, pomeni vzpenjanje neracionalnega in vraževernega, tako imenovanih teorij zarote. Pomeni vračanje v srednji vek, v obdobje pred rojstvom ideje, da so ljudje zmožni za razsvetljenstvo.
 
Na koncu smo kajpak poraženi vsi.