Zmagoslavje nepravičnosti

Potrebi po dobrem pogovarjanju in bližini druge osebe predstavljata samo jedro želje po ohranjanju samospoštovanja in odnosa z drugim človeškim bitjem; eden najlepših in najbolj prepričljivih filmov o tem je indijska mojstrovina z naslovom Taare Zameen Par (Aamir Khan, Amole Gupte, 2007).

Pravzaprav bi moral govoriti kar o zahtevi in dolžnosti po pogovarjanju, kajti človek kot simbolno bitje mora razmišljati in govoriti drugim ljudem o tem, o čemer razmišlja, kajti s tem prispeva k obče dobremu, prispevati pa preprosto mora; taka je sedaj že klasična razsvetljenska ideja. Kdor ne prispeva k obče dobremu, ne povečuje niti dobrega, ki bi ga hotel imeti zase.
 
V luči zapisanega je še bolj kakor sicer očitno, kako globoko nepravične so možnosti za kopičenje kapitala v rokah peščice, ki povečujejo globok prepad med elito in vsemi drugimi ljudmi na tem svetu. Od delavcev in drugih navadnih ljudi se tako vedno znova zahteva, da prispevajo več in več, sorazmerno glede na premoženje, ki ga imajo, seveda, medtem ko se elita sonči v razkošju, ki se nenehno povečuje.  
 
Ljudje se sicer ne moremo dobro razumeti, če se ne pogovarjamo in si nismo blizu. Razumevanje pa je nujno potrebno za preživetje, kajti brez obojega se hitro znajdemo v svetu kontradikcij in razhajanj, na katere ne znamo in ne moremo vplivati.
 
Etična dolžnost, da razmišljamo in se pogovarjamo, je torej nujna.
 
A kako se sporazumeti in kaj medsebojno razumevanje sploh pomeni v luči objektivnega spoznanja, ki ga poudarja v svojem blogu Michael Roberts (30. oktober 2019)? Takole piše.
 
Resnični nadzor nad [ameriško] družbo izvajajo velike korporacije in njihovi lobisti. Premožni milijarderji imajo pri tem minorno vlogo. Bistvo moči, nadzora in premoženja je v koncentriranju kapitala na vrhu, ki je v rokah nekaj sto [ameriških] korporacij. Obdavčenje milijarderjev bi malo omililo zadevo in zmanjšalo razlike, toda moč kapitala se zaradi tega ne bi zmanjšala.
 
Iluzija je torej, da je treba bolj obdavčiti bogate ljudi in pomagati onim z dna. Resnično močni mehanizmi, ki določajo družbeno življenje ljudi, se zaradi tega ne spremenijo, kar pomeni, da se kapital kopiči v rokah elite še naprej, saj ima ta možnosti, da poskrbi zase, zlasti pa se ne spremeni način življenja ljudi, ki je še naprej ujet v mehanizme nadzorovanja, izvajanja oblasti in koncentriranja kapitala.
 
Razmislek nam torej pove, da ljudje sicer za silo še lahko poskrbijo zase in drug za drugega, toda njihovo blagostanje se objektivno ne povečuje, dokler živijo v svetu, v katerem je življenje večine ljudi pod nadzorom velikih korporacij.
 
Kljub vsemu, ali pa prav zato, si velja privoščiti še en filmski večer v izvrstni družbi: The Breadwinner (Nora Twomey, 2017).