Zlorabljanje otrok

Religija je tako rekoč še vedno povsod okoli nas, ker je izjemno dobro prilagojena, poleg tega pa je organizirana tako, da se njene ideje zelo hitro širijo in množijo. Veliko ljudi zato izjavlja, da verjame v Boga. Veliko jih izjavlja, da verjamejo vsaj v verjetje v Boga. Številni od njih imajo otroke. Otroke tudi vzgajajo, ker je taka njihova dolžnost. Vzgajajo jih v verjetju v Boga, ki je nekaj nadnaravnega, ker sami verjamejo vanj. Verjamejo, da morajo tudi njihovi otroci verjeti vanj. Učijo jih, da obstaja Bog, v katerega verjamejo. Upajo, da bodo njihovi otroci začeli verjeti v Boga, tako kot verjamejo sami. Ali pa, da bodo vsaj verjeli v verjetje v Boga. Toda v resnici je tako početje zlorabljanje otrok. Zakaj to lahko trdim?

To lahko trdim, ker nihče ne ve, kaj je Bog; obstaja neskončno veliko idej in predstav in mnenj o njem. Prav tako nihče ne ve, ali sploh obstaja. V resnici obstaja veliko dokazov, da ne obstaja in ne more obstajati; lahko je zgolj metafora. Prav zato vanj verjamejo ali verujejo. Ne vedo, ali obstaja ali ne, zato lahko samo verjamejo – da obstaja. Lahko bi tudi verjeli, da ne obstaja, in lahko bi jim bilo vseeno, ali obstaja ali ne. V zadnjem primeru bi bili ateisti. Jaz sem ateist.
 
Zadnja trditev je zelo pomembna, kajti ljudje, ki verjamejo v Boga ali vsaj verjamejo v verjetje vanj, ustvarjajo vtis, da so nekako moralno večvredni od ljudi, ki ne verjamejo niti v Boga niti v verjetje vanj. Trdijo, da ljudje, ki ne verjamejo v Boga ali vsaj v verjetje v Boga, ne morejo biti moralni in etični, kajti oboje, morala in etičnost, prihaja od Boga, saj lahko samo on jamči zanju.
 
Ateisti, med katere sodim, torej ne bi mogli biti moralni ali etični. Taka trditev je kajpak čista neumnost, kajti vsak človek se lahko pouči o morali ali etičnosti – na primer od Sokrata, Kanta, Lévinasa in mnogih drugih ljudi. Vsak otrok se lahko pouči o tem. Na primer prek staršev.
 
O morali in etičnosti se ne poučimo naravnost od Boga ali ljudi, ki verjamejo vanj, ampak od dobrih učiteljev in od dobrih zgledov. Vseeno je, ali dober učitelj verjame v Boga ali verjame v vero v Boga. Pomembno je le, da je dober učitelj, da torej zna poučevati in da ve, kako se otroci učijo.
 
Govorim o učenju. Vsak otrok se je zmožen učiti, saj ima možgane. Evolucija je že zdavnaj poskrbela, da se vsako človeško bitje lahko uči in da se pouči o samem učenju in ima metakognitivne sposobnosti oziroma zmožnosti za nadaljnje učenje o učenju etc.
 
Empirični pogoj za tako učenje so možgani, ki jih je izdelala evolucija. Ni jih izdelal Bog kot inteligentni dizajner, pa so vseeno izjemen organ ali univerzalni računski stroj, ki lahko misli karkoli, misli pa tudi samega sebe. 
 
Učenje o tem, kar je razumno, moralno in etično, ne more biti zlorabljanje otrok in njihovih možganov, saj velja ravno nasprotno, medtem ko je vzgajanje v veri v Boga ali veri v vero v Boga zlorabljanje njihovih kognitivnih in metakognitivnih zmožnosti, ki so namenjene učenju oziroma vednosti, ne pa vraževerju ali veri.
 
Zmožni so tudi za vraževerje in vero, toda dolžnost učitljev je, da kognitivne in metakognitivne zmožnosti otrok uporabljajo za učenje, ne pa zlorabljajo.
 
Otrok tako lahko ve in lahko ve, da ve, zato je dolžnost staršev in vzgojiteljev in učiteljev, da mu ponudijo vse možnosti, da spozna, ve in razume. Če zgolj verjame ali veruje, namreč ne ve in ne razume. Učitelji in starši in drugi zato lahko vzgajajo otroke za vero v Boga in vero v vero v Boga samo pod enim pogojem: da jim ponujajo vse možnosti za spoznavanje sveta in njegovo razumevanje. Svet pa najbolje razume znanost, ki ne more hoditi z roko v roki z religijo, kajti slednje preprosto ne potrebuje.