Zločin proti logiki

Tesnobe je veliko. Je vsepovsod. Smo ovce. Čakamo na zakol. Čakamo prostovoljno. Hočemo več svobode in normalno življenje. Vzamemo si svobodo in oblikujemo normalno življenje, predvsem v digitalnih svetovih, v katerih smo popolnoma, absolutno nadzorovani na vsakem koraku. Smo svobodni, ker hočemo biti svobodni, in se upiramo in si vzamemo svobodo, da smo popolni sužnji v virtualnih svetovih, nato pa tudi v empiričnih. Zločin proti logiki. Nenehno preverjamo sami sebe, preverjamo drug drugega, digitalni Veliki Drugi preverja vse skupaj. Krepimo algoritme, ki niso naši, pojma nimamo, da to delamo, delamo pa na vsakem koraku, omogočamo dobičke njihovim lastnikom in vzklikamo, kako zelo svobodni smo. Podnebje se podira, bližamo se koncu. Kot ovce, ki gredo v zakol s pesmijo na ustih.

Paradoks: javnega prostora ni več. Kant pač ne bo zastarel. Njegov koncept o javni rabi uma je univerzalen. Zakaj ga ljudje potrebujemo? Na kratko. Ker brez refleksij tega, kar se nam dogaja, ne moremo preživeti. Ne moremo preživeti, če javno ne analiziramo tega, kar se nam dogaja. Če se vsak posameznik ukvarja s seboj, z delom na sebi, razvija čustveno inteligenco, kopiči kulturni kapital, denar, premoženje in druge zadeve, to ne oblikuje javnega prostora, kakor ga ne oblikujejo javni protesti.
 
Težko je biti optimist v takem svetu in obenem upati. Upanje je lahko tudi prazno, lahko je zgolj izraz neracionalne želje, da bi bilo drugače, kot pa je. Ni nujno, da je tako, a pogosto je. Vzemimo primer.
 
Ko se pristojni vendarle odločijo, da bodo zaprli rudnik premoga in termoelektrarno, odločijo se zato, ker stoji človeštvo na robu prepada, kot je pred časom dejal generalni sekretar ZN António Guterres, se zgodi pričakovano. Pričakovali bi, da bodo ljudje pozdravili odločitev in celo dodali, da bi se moralo vse skupaj zgoditi že jutri, ne šele pojutrišnjem, vendar se dogaja ravno nasprotno. Ljudje protestirajo in se upirajo spremembi. Zdi se razumno početje. A kako potem razumeti sekretarjevo izjavo?
 
Če smo na robu prepada, naj bi se obnašali temu primerno. Če nismo, je treba izjavo zamenjati, ker pač ne ustreza objektivnemu stanju sveta. Morda živimo v času, v katerem bi se res morali odločiti za trajnostni način življenja, a kaj natančno to pomeni? In kdo bi se moral odločiti? Trajnostni način življenja je namreč precej drugačen od načina, ki prevladuje v razvitih, bogatih državah. Ljudje, ki živijo tak način življenja, se mu kajpak ne bi odrekli, saj so z njim zadovoljni. Torej bi radi sedeli na dveh stolih: enak način življenje kot doslej plus nič podnebnih sprememb. Kako to doseči?
Planeta ni treba reševati, sebe pač. Netrajnostnega načina življenja ni treba reševati, trajnostnega sploh še nismo vzpostavili. Kako ga torej razviti in uveljaviti?
 
Bodimo pošteni. V resnici nihče nima pojma. Ne ve, kako konkretno, tukaj in sedaj to narediš. Preprosto ne ve. Ne ve, kaj natančno pomenijo takojšnje, drastične spremembe v družbenem načinu življenja. Drugo ime za tako nenadno, hitro spremembo je revolucija. Te besede se vsi bojijo, zato se ji izogibajo. Raje rečejo, da potrebujemo korenite spremembe, temeljne spremembe.
 
Ker ne spreminjamo netrajnostnega načina življenja, se gibljemo v napačni smeri. Prepričani, da mora vse rasti, sedimo na vlaku, ki pomeni dinamično življenje, hitro življenje, tekmovalno življenje, hierarhično življenje – v napačni smeri. Od zgoraj nas zato nenehno priganjajo, češ da delamo premalo, da dodajamo premalo vrednosti, da nismo dovolj produktivni in da nismo dovolj učinkoviti kot delavci. Pravijo nam tudi, da premalo trošimo, da smo slabi potrošniki. Potem trošimo nekoliko več in se strgajo dobavne verige, kot jim pravijo. Ena sama gigantska ladja se postavi malo bolj postrani v kanalu in že se ustavlja svet. Iz zgodi se še več drugih stvari, zato se energija draži, da glava peče. Hrana se draži. Vse drugo se draži in se bo dražilo. Toda načina življenja, na katerega smo navajeni, ne bi spremenili.
 
Spremenili ne bi pravzaprav ničesar. Stari dobri Freud nas je poučil, da človek lahko najde nekakšne čudne ugodnosti zase celo v vedenju in delovanju, ki je neposredno destruktivno. In če mu je udobno, je zaradi načela ugodja tako rekoč nepremakljiv. Torej se ne premakne nikamor in vztraja v svojem načinu življenja. Zakaj bi se sploh kam premaknil, saj je zadovoljen?
 
Le da je zadovoljstva izjemno malo in je tesnobe vedno več.