Zločin proti človeštvu

V časniku The Guardian danes (25. april 2019) berem: gozdovi vsega sveta so na urgenci; izsekavanje gozdov, ki so kritičnega pomena za ustavljanje pobeglih podnebnih sprememb in za preprečitev šestega množičnega izumiranja vsega živega, se nadaljuje; leto 2018 je najslabše leto za rekordno slabim letom 2002; vse prepogosto se tudi zgodi, da je izguba gozda povezana s pogrebom, kajti vsako leto umre na stotine ljudi, ko skušajo ustaviti rudarje, farmarje in logarje; moralna zahteva, da nekaj storimo, je nevprašljiva in nujna. Kako je torej mogoče, da inteligentno živo bitje, kar človek gotovo je, počne kaj takega? Prvi, psihoanalitični odgovor na vprašanje, je, žal, takoj pri roki: taisto živo bitje je zmožno uničevati in na koncu uničiti tudi sebe, ne le drugih živih bitij. Greta Thunberg ima prav, še piše The Guardian, le splošni štrajk bo sprožil akcije. 

Pred dvema stoletjema so razsvetljenski filozofi resno razmišljali o suvereni moči države, ki naj bi skrbela za vse fizično, spiritualno, duhovno in etično v občestvu. Njena skrb naj bi izhajala iz inteligence, so ugotavljali. In so imeli prav. Danes pa najstnice in drugi ljudje pozivajo države sveta in njihove voditelje – natanko k istemu. Množice, ki vselej veljajo za neuke in neizobražene, se zbirajo na javnih krajih in terjajo več inteligence od teh, ki upravljajo z njihovimi življenji! Kar pomeni, da v dveh stoletjih države očitno niso dojele niti osnovne lekcije moderne filozofije. Zgodovina se torej ponavlja: vnovič je aktualno razmišljanje, kako artikulirati resnico družbenega življenja od znotraj, da bi se izognili krvavi revoluciji, ki je kajpak nočemo, in uveljavljali ljubezen do življenja, intelektualne in etične reforme, pravičnost, obenem pa odpirali še nove teoretske perspektive za razumevanje tega, kar že dolgo imenujemo popolna perverzija medčloveških odnosov. Engels ima še vedno prav: oblasti niso sposobne presegati lastnih antagonizmov, zato jim mora nekdo pomagati od zunaj, da bi dosegli cilj, ki je humaniziranje naravnega in družbenega sveta, kajti kapital ni nič brez dela oziroma brez delavcev.
 
Zadnja poročila znanstvenikov z vsega sveta kažejo, da se pred našim nosom dogajajo podnebne katastrofe epskih razsežnosti in da bomo morda že čez dobrega pol leta, ko bomo vstopili v leto 2020, obenem stopili čez rdečo črto brez vrnitve. In medtem ko slovenski mediji trmasto poročajo o lokalnih zabavah politikov, o tem, kaj je Pepe rekel Repetu, ta pa se je pritožil čez njega na butalski sočni upravi, ker mu je povzročil duševne rane, pa še o vaškem veseljačenju, športnih dosežkih posameznikov in posameznic, sežiganju plastičnih odpadkov ter o plačah zdravnikov, vmes je obvezno vsakoletno blagoslavljanje konjev, traktorjev, motorjev, potice, šunke, jajc in vsega drugega, poročajo svetovni mediji o resnici vsega tega: poplave v Braziliji; mrtvi zaradi poplav v Iranu; poplave v Idahu; rekordne poplave v Nebraski, Iowi, Južni Dakoti, Wisconsinu, Minnesoti in Illinoisu; izjemno visoke temperature na Aljaski; rekordno taljenje ledu na severu Zemlje; rekordne temperature v Avstraliji (rekordi padajo štiri zaporedne mesece); marsikje po svetu najtoplejši marec doslej; temperature na Arktiki, kakršnih ni bilo zadnjih deset tisoč let; ciklon Idai na Mozambiku, ki je terjal več kot tisoč smrtnih žrtev; poplave v Washingtonu in Oregonu …
 
Prav imajo vsi tisti ljudje, ki trdijo, da so zlasti politiki, tudi drugim, njim podobnim ni odpuščeno, odgovorni za zločin proti človeštvu, ker so bolj ali manj brezbrižni do podnebnih sprememb, kar pomeni, da bi se morali znajti pred mednarodnim sodiščem. Pomagalo sicer ne bi, ker so podnebne spremembe že take, da jih ni mogoče ustaviti, kajti verjetno bo temperatura že čez leto ali dve za tri stopinje Celzija višja od povprečnih temperatur izpred dveh stoletij in pol, to pa bo že dovolj za zlom civilizacije, kakršno poznamo.
 
To ne pomeni, da je bo čez noč konec. Pomeni zgolj to, kar sem zapisal, kajti tako kot doslej ne gre več naprej, pa če nam je všeč ali ne. Podnebne spremembe so prevelike, pričajo pa o brezbrižnosti in zaslepljenosti ljudi, ki imajo moč odločanja, so obveščeni in ne morejo smiselno zanikati dogajanja po vsem svetu.
 
Lekcija zanamcem je zato že sedaj nekaj posebnega: dovolj zgodaj ste natančno vedeli, kaj bi bilo treba storiti, storili pa niste tako rekoč nič. Torej ste krivi in odgovorni. Nobeno sodišče ni potrebno, saj je povsem jasno, kaj se dogaja že nekaj desetletij: žur brez konca in kraja, neskončno kopičenje vsega, rast kapitalistične proizvodnje blaga do neba, zaverovanost v pametne tehnologije, ki nimajo pameti niti toliko kot ena sama mravlja.
 
Civilizacija bo že čez nekaj let bistveno drugačna. Ali bo razpadala in propadala ali pa se bo spreminjala na način, ki nam bo všeč. Morda bomo končno doživeli globalno skrb za ljudi in vse živo, za naravo, način skupnega življenja, ki ne bo prenesel, da je kapital pred ljudmi, ker bodo ljudje končno pomembnejši od neživih stvari.