Življenje kot tekma

V sredo imam predavanje o odvisnostih. Ne bom ponavljal lajne, ki jo sicer vrtijo, ko nanese beseda na odvisnosti, zato ne bom govoril, kako so zlasti mladi ljudje odvisni od pametnih naprav, računalniških iger, medmrežja, ekstazija, zabav, alkohola in seksa, ampak bom spregovoril, kako do odvisnosti sploh pride, zakaj nekateri ljudje postanejo odvisni, drugi pa ne. Zlasti bom spregovoril o sprenevedanju v družbi, v kateri so številni ljudje, ne zgolj mladi, kot pravi kliše, vselej že odvisni. Kot družbena bitja, saj natanko to tudi so, so odvisni od potrošništva, h kateremu jih nenehno priganjajo ekonomisti, politiki in vlada, ker hočejo, da raste BDP, pa od kolektivnega individualizma, tekmovalnosti, norih ritmov dela, tekanja za sanjami, vraževerja in vsega drugega, zaradi česar se sicer razumni ljudje spreminjajo v novodobne odvisnike, da ne rečem sužnje, ker preprosto vedo, da vse to morajo početi, če nočejo biti izključeni iz tekme. Izkušnje takega življenja so prej ali slej depresivne, zato ankete kažejo vse večjo zaskrbljenost ljudi, ki nikakor ne najdejo razlogov, da bi se veselili prihodnosti. In imajo prav, saj zares ne bo lepa. Nora kapitalistična gonja pa se bo kljub temu nadaljevala.

Izkušnje življenja so vsekakor žive izkušnje. Morda zveni nekoliko trivialno, vendar bom skušal pokazati, da vendarle ni. Žive izkušnje življenja so namreč take, da nam dajejo misliti, ker nas vedno znova preseneti kaj novega, kaj takega, na kar ne računamo; življenje je, hvalabogu, kaotično, in zato nepredvidljivo. To obenem pomeni, da se iz takih izkušenj lahko veliko naučimo. Pravzaprav se celo samo iz takih izkušenj česa naučimo, saj je učenje po definiciji zavezano novemu. Novo kajpak želimo ali pa ga tudi ne želimo.
 
Ko sem se rodil, je Raymond Williams, britanski marksistični teoretik, napisal knjigo z naslovom The Long Revolution; izšla je dve leti kasneje. Vse življenje do sedaj sem se skozi svoje izkušnje življenja, sem otrok socializma, približeval tej knjigi, čeprav tega nisem vedel.
 
Nisem se zavedal, da iščem koordinate življenja in živih izkušenj življenja, ki bi bile dovolj dobre, da bi me zadovoljevale. Iskal sem moralne oziroma etične smernice, pa intelektualne in politične. In danes ni dosti drugače, kajti v času dolge depresije so take smernice še pomembnejše, če hočemo resno misliti svetlo prihodnost. Človek, ki vselej sedi v zadnji vrsti, namesto da bi se prebil v prvo, morda uživa v varnosti, toda taka varnost je daleč od življenja s smernicami, o katerih govorim in razmišljam, navsezadnje pa niti nima kake prihodnosti.
 
Razmišljam torej o izkušnjah življenja, a ne brez navezave na knjigo, ki jo je spisal Terry Eagleton, njen naslov pa je The Task of the Critic. Učenje smernic me je med drugim naučilo tudi, da berem lastna besedila in skušam biti njihov neusmiljeni kritik.
 
Naloga kritika je kajpak nehvaležna, saj ljudje nimajo radi kritičnih pripomb na svoj račun; nihče jih nima rad. Pridejo prav, toda nihče se jih ne veseli. Lahko se jih nauči sprejemati, lahko se celo nauči veseliti se jih, toda tako učenje je zelo zahtevno.  
 
Zakaj so kritične misli dobre in kdaj so zares dobre? Ni namreč nujno, da so vselej dobre. Slabe so takrat, ko zgrešijo to, na kar naj bi se nanašale. Kritična misel je lahko konstruktivna, ko zadene svoj cilj, ko se torej dejansko nanaša na to, na kar naj bi se nanašala.
 
Če nekdo na primer reče, da je Freudova psihoanaliza zastarela, to ni kritična misel, saj je preohlapna: obenem se nanaša na vse (na psihoanalizo pač) in na nič, saj ni jasno, kaj na psihoanalizi naj bi bilo zastarelo.
 
Ko pa rečemo, da je v luči teh in teh konkretnih teoretskih ali znanstvenih spoznanj iz leta 2018 to in ono v psihoanalizi, kar je razvijal Freud na primer leta 1918, zastarelo, smo na dobri poti, da razumemo tako psihoanalizo kot samo kritično misel in njeno naravo.
 
Kritična misel, ki zgreši objekt, na katerega se domnevno nanaša, ni ne konstruktivna niti destruktivna, saj je preprosto – zgrešena. Kot taka je nekoristna. Koristna pa je tedaj, ko vzpostavi novo povezavo med objektom, na katerega se nanaša, in nečim novim.
 
Vprašanje pa je, če hočejo ljudje za to novo sploh slišati. Morda so preveč odvisni od starega.