Življenje kot spektakel

Ameriški predsednik Trump ima zelo preprost pogled na svet: človek je najbolj pokvarjena žival od vseh, življenje pa ni nič drugega kot množica spopadov, ki se končajo z zmago enih in porazi drugih. Vendar mož ni edini, ki tako razmišlja. Številni ljudje mislijo natanko tako kot on, sicer ga ne bi podprli na volitvah in na tihem stiskali pesti zanj. Verjamejo, da je v življenju treba zmagati, premagati nasprotnike in se povzpeti. Obstajajo namreč lestvice, po katerih je treba plezati, da bi bil čim više, obstaja pa tudi zahteva, da človek to počne. Nasprotniki so kajpak povsod in človek ne bi smel biti naiven, kar zlasti pomeni, da ne bi smel verjeti v dobroto ljudi in njihovo nesebičnost. Vse skupaj pa ni nič novega. Guy Debord je že pred pol stoletja dokazal, da je sodobno življenje ljudi spektakelsko, kar pomeni, da so načini, kako ljudje živijo, vse bolj spektakli. Znotraj njih je kajpak pričakovano, da se ljudje tudi obnašajo spektakelsko, zato ne bi smeli biti začudeni, če se obnašajo – natanko tako. Svet je res neverjetno dolgočasen v svoji bizarnosti.

V svetu spektaklov se ljudje obnašajo predvidljivo in skrajno klišejsko. Drug drugega skušajo prelisičiti, prehiteti, premagati, celo poškodovati, prizadeti in uničiti. Dolgčas. Zanimivo ni niti spoznanje, da igrajo pri tem mediji, zlasti družbena omrežja, postransko vlogo, ki je sicer nujno potrebna, saj brez njih spektakel nikamor ne prodre, je pa nezanimiva in zanemarljiva, če pomislimo, koliko je medijskih ljudi, ki premorejo dovolj inteligence, da pojasnijo spektakle in besno spopadanje teh, ki mislijo, da je njihovo besnenje dobrodošla popestritev sicer nezanimivih življenj v poznem kapitalizmu, v katerem nenehno dogaja, samo dogajanje pa je prazno kot prazen sod in vse bolj absurdno.
 
V spektakelskem svetu se ljudje ne pogovarjajo drug z drugim, zato celo razširjeni small talk vse bolj zamenjuje trash talk. Ameriški predsednik zato lahko mirno izjavi za medije, da lahko ženske grab them by the pussy, mediji pa veselo pograbijo njegovo izjavo in jo ponavljajo kot obsedeni vedno znova in znova, kot bi še sami hoteli sodelovati v spektaklu, v katerem so ženske zgolj genitalije na dveh nogah, moški pa nabrekli spolni ud, ki hodi po svetu ter opleta sem in tja po svobodni volji.
 
V spektaklu ni nobene svobodne volje, saj je vse predvideno že vnaprej. Če je nekoč ameriški predsednik še mislil, da mora javno vsemu svetu pojasnjevati, kako je spolno občeval z neko mladenko in da pri tem ni počel niti tega niti onega, danes celo to ni več potrebno. Najnovejši ameriški predsednik preprosto reče, da jo zgrabi za rit in pof***, če se mu pač zahoče. Ali pa terja od ljudstva pet milijard za oni zid na meji z Mehiko in če jih ne dobi, tisoči nimajo dela in seveda tudi plače ne.
 
Ni čudno, da pedagogi nenehno govorijo o potrebi po postavljanju meja deci, ki v brezmejnem spektakelskem svetu zgolj sledi starejšim vzornikom, ki se jim niti sanja ne, kaj postavljanje meja sploh pomeni in kako jih postaviti v svetu, v katerem zastopniki spektaklov prek hlapčevanju zavezanih medijev dnevno svetujejo, naj se ne ozirajo na meje, ker so držanje meja, moralno vedenje in vera v etičnost povsem brez veze.