Življenje kot delo srečnih delavcev

Nekoč smo kot pionirčki peli, da je v naši domovini lepo biti mlad. Danes bi lahko peli, da je lepo biti srečen delavec v neoliberalnem svetu, ki je naša nova domovina. V svetu, v katerem živimo, je namreč daleč najpomembnejša akumulacija. Beseda akumulacija pomeni zbiranje, nabiranje, kopičenje. Vse mora rasti, zato mora biti vsak dan vsega več. Čisto nobeno presenečenje zato ni spoznanje, da se je v XX. stoletju subjektivnost ljudi, njihove identitete, spreminjala skladno z logiko kopičenja. Ljudje so bili zato tudi v prostem času vse pogosteje delavci, da bi nakopičili čim več dobrin. Danes je človek primoran delati tako rekoč ves čas, zato je delavec tudi takrat, ko ni na delovnem mestu, saj profitabilnost kapitala nenehno pada. Če nič drugega, dela na sebi. Na delovnem mestu dela, da bi z zasluženim denarjem kupil hrano in preživel, saj druge možnosti niti nima, doma dela, ker mora optimizirati samega sebe, svojo subjektivnost, da bi bil naslednjega dne na delovnem mestu optimalen, kar pomeni učinkovit. Delo je tako ključna razsežnost današnjega življenja številnih ljudi, ki morajo biti dinamični in učinkoviti delavci oziroma kapital. Vsak delavec mora biti vsaj optimalen, če že ne maksimalen. Njegovi odnosi do sebe in do drugih ljudi so odnosi delavca, ki nenehno dela, da povečuje dobičke nekaterih. Dela tudi na odnosih, dela na odnosu do samega sebe, zato se nenehno popravlja. Dogaja se, da se delavec počuti na delovnem mestu, kot bi bil doma, in se počuti doma, kot bi bil na deloven mestu. Intimni odnosi niso več rezervirani za privatni svet posameznika, saj imajo številni delavci intimni odnos tudi do dela in svojega delovnega mesta v službi, do katerega so lahko tudi v ljubezenskem razmerju, vse pogosteje pa je sreča v življenju tudi sreča na delovnem mestu. Srečni delavci tako niso neposrečena eksotika, ampak so učinki moderne zahteve, da mora biti delavec učinkovit & srečen.

Današnji menedžerji so bistveno drugačni kakor nekoč. Kot upravljavci so dobesedno obsedeni s srečo in z ljubeznijo ljudi delavcev. Z njimi upravljajo tako, saj so človeški kapital, da bi bili srečni in da bi živeli ljubezen. Ko svetujejo ljudem delavcem, jim obvezno povedo, da je sreča delavca najboljša tako za delavca kot za delodajalca oziroma kapitalista. Če je delavec srečen, je tudi delodajalec srečen. Zdi se, kot bi morala biti v ljubezenskem razmerju.
 
Za delavca je zato nujno, da dela na razvijanju lastne socialne in predvsem čustvene inteligence. Delati mora tudi na empatiji in sočutju, razvijati mora svoje sposobnosti za ljubezenska razmerja z drugimi ljudmi, osebnostno se mora razvijati in duhovno mora nenehno rasti. Biti mora čustveno discipliniran, njegovo komuniciranje mora biti nenasilno. Nikoli ne sme izbruhniti, nadzorovati mora svoja čustva in nadzorovati mora svoje nadzorovanje čustev. Ne sme se razburjati, ne sme protestirati, ne sme stavkati in ne sme misliti – da bi bil svet lahko tudi drugačen. Povsem se mora imeti pod nadzorom.
 
Svet še ni videl takega nadzorovanja ljudi, ki se pretvarjajo, da so srečni in da vedo, kaj je ljubezen.
 
Taki ljudje delavci morajo ljubiti to, kar delajo, delati pa morajo to, kar je treba delati za čim večjo profitabilnost. Torej morajo ljubiti profitabilnost. Pokojni Steve Jobs je novi guru generacije, ki domnevno pozna psihologijo in se zaveda, da bi morali biti vsi ljudje vsaj laični psihologi. Takole je nagovarjal generacijo pred leti.
 
Vaše delo je večji del vašega življenja. Zares zadovoljni ste lahko le, če ljubite, kar delate. Če še niste dosegli takega stanja, iščite naprej. Nikar ne odnehajte.     
 
Zadnje meritve so pokazale, da smo dosegli nov rekord: 9. februarja leta 2019 je bila povprečna dnevna koncentracija ogljikovega dioksida natanko 414,27 ppm. Dejansko vse raste.