Življenje, ki je še kar smiselno

Ljudje, tudi humanistični znanstveniki, sorazmerno hitro zatrdijo, da je [aktualno] življenje še kar meaningful. Po domače: da še kar gre. Kritično razmišljajoči človek se ne more pomiriti s takim ugotavljanjem. Terja več, terja natančnejše in bolj poglobljeno razmišljanje o človeški eksistenci, ki pa vodi naravnost v nevarnost – da se družbeno življenje ljudi spremeni in izboljša, da ljudje ugotovijo, da je alternativa kljub nasprotnemu zatrjevanju mogoča; da je zatrjevanje o njeni nemožnosti simptomatično.

Nevarnost državljanov je, nekoliko ironično, povezana tudi s širjenjem idej o njihovem blagostanju. Kritična pozitivna psihologija je na primer eden izmed vzvodov takega širjenja. Razmišljanje o blagostanju ljudi namreč ne more zaobiti preprostega dejstva, da je vsak človek tudi izjemno kompleksno družbeno bitje, da ne more delovati, kot da družba ne obstaja, in skrbeti zgolj zase, za svojo srečo in za svoje blagostanje. Morda se ne zaveda družbenega ustroja lastne eksistence, toda še vedno objektivno živi kot družbeno bitje, potopljeno v morje družbene nepravičnosti. Vsako razsvetljevanje, kako bi ustrezneje skrbel za svoje blagostanje, je zato ipso facto tudi razkrivanje družbenih razsežnosti njegove eksistence. Razsežnosti so najmanj štiri.
 
Prvič. O blagostanju ljudi je nemogoče razmišljati brez sočasnega pretresanja idej o pravičnosti in družbeni pravičnosti. Ljudje, ki skrbijo za lastno blagostanje, obenem pa jih niti malo ne zanima družbena pravičnost, živijo v okolju, v katerem obstajajo nepravičnosti, a se zanje ne menijo, ker so osredotočeni nase. Njihova brezbrižnost je nemoralna in neetična, saj jih ne zanima morebitno trpljenje drugih ljudi, ki trpijo zaradi nepravičnosti in morda nimajo niti materialnih pogojev, da bi skrbeli za svoje blagostanje in bili kovači lastne sreče.
 
Drugič. Na moje blagostanje vpliva blagostanje drugih ljudi. Lahko se izoliram od njih, lahko se zaprem v elitno občestvo in skrbim zase za zidovi svoje vile, prepričan, kako moje življenje cveti in se bogati, toda blagostanje ljudi ni samo materialno. Daleč od tega, zato nikakor ne bi smeli samodejno privzeti, da elita živi v blagostanju že samo zato, ker ima pač veliko bogastva, premoženja in materialnih dobrin.
 
Tretjič. Družbeno življenje ljudi ohranja tudi njihova skrb za moralno življenje. Blagostanje zato ne more biti konformistično prilaganje mainstreamu, saj že moralna pravila terjajo preseganje takega življenja.
 
Četrtič. Morala ni isto kot etika, ki je četrta razsežnost posameznikovega blagostanja. Etičnost ni zbirka pravil ali norm, kot mislijo skoraj vsi ljudje, ampak terja od posameznika skrb za drugega v odnosu do neskončnosti Velikega Drugega, kar pomeni zahtevo po ustvarjanju novih oblik vedenja in družbenega delovanja, novih oblik življenja. 
 
Če se strinjamo, da pozitivna psihologija ne obstaja brez upoštevanja vrednot, ki jih živijo ljudje v družbenem polju, potem se moramo tudi strinjati, da ne more obstajati, če ne upošteva resnice kot vrednote, kot nečesa, kar je dobro. Pozitivna psihologija, ki se ne bi menila za resnico, bi bila absurdna, saj bi se s tem odpovedala temeljni vrednoti ne le znanosti, ampak tudi celotnega človeškega življenja.
 
Raziskovanje resnice življenja torej ne more biti ločeno od etičnosti in etičnega delovanja. V resnici je lahko ločeno, kajpak, saj so ljudje zmožni tudi za tako delovanje. Takrat so nekonsistentni, saj ne morejo smiselno zatrjevati, da jih zanima resnica, če jih obenem ne zanima etičnost.
 
V današnjem svetu je vse preveč zakoreninjeno prepričanje, da je smisel življenja v tem, da posameznik skrbi zase, za svoj jaz, za svoje pristno notranje jedro osebnosti, ki da obstaja in je nekako zaščiteno pred zunanjimi vplivi, neomadeževano.
 
Etičnost veleva drugače. Človekovo notranje osebnostno jedro ne obstaja drugače kot na obrazu, v zunanjih izrazih, v vedenju in delovanju, v tem, kar naredi človek drugim ljudem, z njimi. Etičnost pomeni, da človek ohranja svoj obraz, da se lahko mirno pogleda v zrcalo, da skrbi zase in za svoje blagostanje le tako, da skrbi za drugega in njegovo blagostanje, da ga drugi ljudje spoštujejo.
 
V luči zapisanega lahko rečem, da so ljudje v glavnem preobremenjeni s tem, kar podpira celo pozitivna psihologija: izboljšanje samega sebe, samoaktualiziranje, samoizpopolnjevanje. Čisto nekaj drugega je izguba sebe, osrednjega jaza, ki je zgolj iluzija, imaginarna instanca ali moi, kot bi rekel stari dobri Lacan.  
 
Izgubljanje imaginarnih razsežnosti sveta pa ne pomeni le izgubljanja takih razsežnosti lastne eksistence, temveč pomeni tudi izgubljanje imaginarnih razsežnosti občestvenega življenja. To pa že utegne biti nevarno zlasti za vse, ki trdijo, da družba ne obstaja in da alternativa ni mogoča.