Živa misel kot odpiranje môči dogodka

V Sloveniji sicer ne, v univerzitetni založbi Oxford pač so se odločili izdati izjemno obsežno knjigo o Karlu Marxu (obsega 870 strani). Iskreno dvomim, da so imeli pri tem pomisleke, češ da je Marx zastarel, da knjige o njem tako ali tako nihče ne bo bral, da so danes drugačni časi in da ljudje berejo drugačne knjige … Če bi razmišljali tako, knjige preprosto ne bi natisnili, saj bi imeli z njo samo izgubo. Knjigo sem kajpak z veseljem naročil, ker so v njej tudi poglavja, ki me še prav posebej zanimajo: social reproduction (družbena reprodukcija), post-capitalist models (modeli skupnega življenja ljudi po kapitalizmu). Njen naslov: The Oxford Handbook of Karl Marx – uredili so ga Matt Vidal, Tomas Rotta, Tony Smith in Paul Prew.

Karl Marx me spremlja že vse življenje, spremljal pa me bo tudi v bodoče, saj je razmišljal o alternativi kapitalizmu, ki je mogoča (post-capitalist alternatives). Nisem zaljubljen vanj in ne mislim, da je absolutno nevprašljiva avtoriteta, ki se ji je treba nenehno klanjati in se strinjati z vsem, kar reče ali zapiše. Sam nikakor ne bi bil zadovoljen, če bi ga kdo imel za kaj takega, zdelo bi se mu ponižujoče in nespoštljivo, saj je nenehno poudarjal, da je naloga vsakega resnega raziskovalca, da neusmiljeno postavi vsako domnevno dejstvo in vsako trditev, pa naj jo izusti kdorkoli, pred najvišjega sodnika, ki je razum. To je počel sam, enako je pričakoval od drugih; brez takega delovanja seveda ni nobenega napredka v razumevanju sveta in sebe v njem.
 
Moje branje Marxa zato ni ujeto v način delovanja, ki je sicer značilen za univerzo. V njej se namreč nenehno skušajo uveljavljati avtoritete, za katere morajo ubogi študenti domnevati, da vedo, nato pa ponavljati za njimi in pri tem verjeti, da je to, kar ponavljajo, obenem tudi resnično. Avtoritete v resnici veliko vedo, to pa še ne pomeni, da postavljajo lastne trditve pred najvišjega sodnika, kar pomeni, da ni nujno, da jih podvržejo kritični in brezkompromisni analizi. Včasih je videti, da jih prav branijo pred njo, saj morda nezavedno verjamejo, da je avtoriteta človek, ki trmasto vztraja pri čem, je žilava in ne popušča. Njihova misel zato ni živa.
 
Živa misel je namreč živa le toliko časa, dokler je podrejena neusmiljeni analizi ali kritiki. In podrejena je lahko le, če obstaja resnica, sicer ne, kajti brez resnice so mogoči le medsebojni spopadi različnih ljudi, od katerih nihče nima trdnih tal pod nogami, da bi nanje oprl svojo kritiko.
 
Univerzalne resnice torej. Kako se potemtakem vesti znotraj sveta?
 
Odgovor na zastavljeno vprašanje je vse prej kot lahek. Razloga sta vsaj dva.
 
Prvič. Težko je postavljati pod vprašaj samega sebe in težko je dopustiti drugim, da postavljajo pod vprašaj, kar imaš za svoje. To pa še ne pomeni, da človek ne more postati odprt, kar pomeni, da se sploh odpove kakršni koli lastnini – nobeno znanje ni lastnina kogarkoli.
 
Drugič. Kakor je Jezus terjal, da človek ljubi svoje sovražnike, terja filozofija od filozofa, da je spoštljiv do svojih sovražnikov. Njihovo orožje je namreč treba obračati proti njim samim, taka je temeljna Sokratova lekcija, ki terja veliko poguma. Seveda ga nekateri ljudje natanko zato niso marali, čeprav velja njegova lekcija univerzalno, za vsakega človeka torej, ki hoče kaj razumeti.
 
Kako naj se torej vedem v svetu? Tako, da pomeni moje delovanje odpiranje jezika, odpiranje jeziku, simbolnemu, matematiki. Zaradi takega delovanja se razodeva, kar se lahko razodene. Natančneje: razodevanje tega, kar se lahko razodene, pomeni tudi vedno novo odpiranje problema samega razodevanja, pomeni to, kar imenuje Heidegger a-letheia.
 
Moje delovanje je zato končno povsem nepredvidljivo in ljubim svoje sovražnike.