Zgradimo trdne meje

Živimo v časih, v katerih bo vse bolj očiten razkorak med besedami in besednimi zvezami, kot so solidarnost, egalitarnost, prava demokracija, emancipacija, enake možnosti, vrednote, etika, inkluzija ranljivih družbenih skupin, in vsakdanjimi dejanji. Varnost bo vse večji problem, prav tako bo vse večji problem pridelovanje hrane, kajti podnebne katastrofe bodo vse hujše. Ljudje naj bi oblikovali skupno prihodnost z elitnimi politiki! Tako pravijo sami politiki, toda verjetneje je, da živimo tudi v časih, v katerih bo vse bolj na delu vsakdanja množična psihologija ljudi, zaradi česar se bodo skušali številni sleherniki tako rekoč refleksno zaščititi in se bodo trudili zavarovati svoje načine življenja po načelu vsak naj poskrbi zase. Na delu bo preprosta in celo primitivna psihologija, ki nam sicer pojasni odzivanje ljudi, ko so prestrašeni, tesnobni, negotovi, vznemirjeni, pod stresom in v stiski. In elite se v takih razmerah vedno in brez izjeme vedejo na zelo predvidljiv način: zaščitijo se, umaknejo se in prepustijo vse druge ljudi njihovi žalostni usodi.

Njihovo aktualno poudarjanje potrebe po trdnih mejah je natanko izraz takega razmišljanja. Ko govorimo o mejah, namreč mislimo na to, kar naj nekaj zavaruje, zaščiti. In kaj je treba v kapitalizmu najprej in najbolj zavarovati? Kapital, kajpada. Natančneje: dostop do kapitala. Kdor nima dostopa, je že tako ali tako zunaj, sedaj pa bo zunaj še veliko bolj, saj bodo meje še trdnejše, kot že so, in še bolj neprepustne.     
 
Že precej let je del vsakdanjega žargona postavljanje meja. Besedno zvezo uporabljajo čisto vsi ljudje ob čisto vsaki priložnosti; uporabljajo jo celo tedaj, ko je to smiselno in koristno. Postaviti jih je treba razvajenim in nevzgojenim mulcem, pravijo, pa najstnikom, ki se neprimerno vedejo do svojih učiteljev, postaviti jih je treba tujcem, prebežnikom, migrantom in vsem drugim ljudem, ki bi radi k bogatinovi mizi, postavljati jih je treba vsem, ki niso čisto normalni, taki, kot smo mi, vsem čudakom in vsem čudakinjam, ki mislijo, da lahko živijo po svoje in si razlagajo svet, kot se jim zdi.
 
Ne rečejo, da so to ljudje, ki nimajo dostopa do kapitala, temveč trdijo, da so nelegalni to in nelegalni ono. Sklicujejo se torej na pravila in zakone, ne povedo pa, kdo jih je napisal, zakaj in čemu. Kapital namreč skušajo njegovi lastniki zaščititi že nekaj stoletij, ne šele od včeraj ali od danes.
 
Vse več evropskih politikov zato razmišlja o platformah, o krajih v revni Afriki, kjer bi nastanili milijone ekonomskih migrantov, nezakonitih migrantov ter prebežnikov in iskalcev azila, ki sicer želijo priti v bogato Evropo. Porabili bi ogromne količine denarja, ga dali afriškim državam in gradili platforme, kot jih imenujejo. Obenem ne razmišljajo o podnebnih prebežnikih, ki jih je že danes nekaj milijonov, jutri pa jih bo bistveno več. Torej govorimo o milijonih in milijonih ljudi, za katere se zdi, da so ubogi in da je zanje najbolje, da so tam nekje, toda podnebne spremembe bodo neusmiljene povsod, ne le tu ali tam. Mi bomo postavili trdne meje, pravijo elitni evropski politiki, nevladne organizacije, ki pomagajo nezakonitim migrantom in prebežnikom, bomo prepovedali, med ljudmi pa bomo širili tesnobna pričakovanja, strah in jih prepričevali, da se morajo bati tujcev in vseh ljudi, ki domnevno grozijo, da bodo ogrozili substanco, iz katere je narejena njihova (nacionalna) identiteta, in jim jo odvzeli.
 
Zgodba je vselej do pike enaka, za njeno razumevanje pa zadošča že minimalni vpogled v zgodovino.
Evropske države tako vse bolj nadzorujejo svoje meje, čeprav se obenem zavzemajo za Evropo brez notranjih meja. So za svobodo gibanja, a le za naše. Očitno je, da živi velikansko število drugih ljudi, za katere so potrebne trdne meje, manj pa je pomembno, zakaj ti ljudje sploh nastajajo, od kod se jemljejo.
 
Evropska unija bi se tudi širila na Zahodni Balkan, toda zagotoviti bi morali varnost v teh turbulentnih časih. Ne gre za strašenje ljudi, pravijo, meje pa bi vseeno trdno zaprli. Tu je kajpak terorizem, tu je kriminal, časi so težki.
 
Vsak dan poslušamo take in podobne izjave, ki ne pojasnijo ničesar, so puhle in prazne, klišejske in celo nesmiselne, absurdne, pa se vendar nenehno ponavljajo kot lajna, kot da jih kdo želi poslušati, kot da je od tega kakšna korist.
 
Tudi to je del psihologije vsakdanjega življenja: ljudem je treba nenehno ponujati eno in iste stavke, kot da jih potrebujejo in kot da je njihova inteligenca na ravni lažje motnje v duševnem razvoju.
 
Igra pa se kljub temu zaenkrat izide; vsaj vtis je tak. Polovica državljanov te države sicer ne hodi na volitve, ker ima dovolj politikov in njihovih iger, toda prav zato je pomembno odgovoriti na vprašanje, zakaj ne hodijo in kaj se bo začelo dogajati, ko se bodo prebudili in se začeli organizirati.
 
Če je sploh še čas, kajpak.