Zgolj obstajati

Na cesti prehitim gospo, ki je na zunaj videti kot brezdomka ali pa vsaj kot oseba v hudi stiski. Obrne se k meni in reče, če imam deset centov. Dam ji dva evra. Gospa se zahvali in odideva vsak po svojih poteh. Srečanje z drugim človekom. Kratko, nadvse kratko srečanje. Kdo je ta gospa, kako je preživela svoj vek, kaj vse je delala v življenju, kaj je po izobrazbi, kdo so njeni? Ne vem in nikoli ne bom izvedel, ker se verjetno ne bova več srečala. 

Kaj pomeni zgolj obstajati? Kako živi človek, ki zase trdi, da zgolj obstaja? Včeraj smo se pogovarjali o tej temi. Natančneje o temi, ki se zdi na prvi pogled malo čudna.
 
Navajeni smo namreč skrbeti zase, karkoli že to pomeni. Da se najemo, napijemo, naspimo in užijemo še kako zadovoljstvo pred televizijo in potem ponoči v spalnici. Da skrbimo za svoje telo, da tekamo po livadah in delamo sklece. Mogoče tudi poslušamo reklame in začnemo uživati izdelek št. 1, ki je bojda najboljši za zdravljenje prekomerne mase. Nimam pojma, kaj naj bi bilo zdravljenje prekomerne mase. Mogoče mislijo na debelost, ki pa je ne zdravi izdelek št. 1. Taka skrb zase je egocentrična, osredotočena na jaz. Sem sodi še odkrivanje notranjega pravega jaza. Nekako v smislu vračanja k naravi. K avtentičnosti in pristnosti notranje narave človeškega bitja. Laična psihologija pride prav in je dobro, če je ves čas pri roki. A vse to je daleč premalo in je izkrivljeno. Prava skrb zase je namreč organsko prepletena s skrbjo za drugega. V radikalnem smislu skrbim zase šele prek drugega. Prek bližnjika, sotrpina. Bistveno za skrb zase je namreč potrjevanje vrednosti. S potrjevanjem vrednosti drugega človeka skrbim zase onkraj egocentričnosti.  
 
Neizrečena predpostavka tega in prejšnjega zapisa, ki sem jo ponotranjila, preden sem bila dovolj močna, da bi se ji zmogla upreti, in za katero se zdi, da ji (brezpogojno) verjame vse več ljudi okrog mene, je: »Ni mi dovoljeno zgolj obstajati. Pravico obstajati in biti sprejeti si moramo zaslužiti s tem, da 1) popolno izpolnjujemo svoje cilje in pričakovanja; ter 2) da si, takoj ko jih dosežemo, zastavimo (če se le da, vedno zahtevnejše in ambicioznejše) nove cilje in pričakovanja.«
 
Ponuja se možnost vrednotenja sebe preko dosežkov. Če stojim na zmagovalnih stopničkah, mislim, da je moja vrednost velika. Mogoče mislim, da je celo večja kot vrednost drugih ljudi. In potem želim stati na tistih stopničkah še enkrat in še enkrat. Podobno lahko razmišljam, če sem bogat, če vozim velik avto, ki bi bil lahko seveda še večji. Signaliziram namreč, kako priden in inteligenten in marljiv človek sem. A zakaj tako signaliziranje sploh potrebujem?

Občutek lastne vrednosti ne bi smel biti odvisen od velikosti avtomobila ali bančnega računa. Zakaj ne?
 
Ker je vrednost mene kot človeka odvisna od drugih ljudi in njihove naravnanosti name, ne pa od mrtvih predmetov. Ti mi ničesar ne sporočajo. Sporočamo si samo ljudje. In če smo naravnani drug k drugemu, ne pa drug k drugemu preko mrtvih predmetov, je to nekaj drugega. Čisto nekaj drugega je torej imeti drugega človeka za cilj, ne pa za orodje za doseganje lastnih od družbenega konteksta odvisnih ciljev. Drugi človek kot cilj je univerzalni, večni cilj. Ni odvisen od časa in ni odvisen od zunanjih pričakovanj, kako naj bi živel in kako uspešen naj bi postal.
 
Ko sem naravnan k drugemu človeku kot cilju, obstajam na način, ki ga dobro opiše besedna zveza zgolj obstajati. Preko drugega človeka, ki je končno bitje, sem namreč naravnan k neskončnosti, kajti drugi človek je kot cilj vselej neskončno oddaljen.
 
Gospe dam dva evra. Zahvali se.