Zgodovinska priložnost

Cene nepremičnin že nekaj časa zlasti v urbanih središčih skokovito naraščajo, zato se mladi ljudje težko dokopljejo do stanovanj, cene nekaterih delnic tudi. Kdor vlaga v nepremičnine in prave delnice, bogati. Kdor ima, mu bo še dano, piše v sveti knjigi. Danes ni nič drugače. Najbogatejši ljudje na tem svetu imajo. Imajo veliko denarja, ki ga kajpak vlagajo na prava mesta, zato so iz dneva v dan bogatejši. Podatki dokazujejo, da pandemija koronavirusa, mineva natanko dve leti od njene razglasitve, ni le čas, v katerem se je eksistenca številnih ljudi poslabšala, mnogi ljudje so umrli, nekateri trpijo zaradi dolgega covida, temveč je tudi čas za bogatenje. Deset srečnežev, ki so na stopničkah, je tako v dveh letih podvojilo svoje bogastvo, ki je sedaj vredno 1500 milijard dolarjev, berem v današnji številki časnika The Guardian (World's 10 richest men see their wealth double during Covid pandemic, Larry Elliott).

Če bi bili naivni, bi lahko razmišljali takole. Zgolj obdavčitev dobičkov milijarderjev, ki so zrasli med pandemijo, bi prinesla dovolj denarja za vse injekcije s cepivom proti koronavirusu na svetu, zagotovljen pa bi bil tudi denar za resno reševanje globalne podnebne krize. Milijarderjem bi še vedno ostalo toliko milijard, da si navadni človek ne more niti v sanjah predstavljati, koliko denarja je to.
 
Tako razmišljanje je kajpak nadvse naivno, zato ga takoj opustimo. Svet je preveč zapleten, da bi nam bila naivnost v korist. Ni namreč res, da se hočejo vsi ljudje cepiti, in ni res, da vsi verjamejo v podnebne spremembe.
 
Dejstvo pa ostaja; vanj lahko verjamemo ali pa ne verjamemo. V času pandemije se je revščina milijonov ljudi po vsem svetu povečala. Duševno življenje desetin milijonov ljudi se je poslabšalo. Depresivnih in tesnobnih stanj je več kot prej. Milijarderjem se je življenje izboljšalo. Bolj so slavni kot kadarkoli, premožnejši so kot kdajkoli prej, obenem pa je očitno, da je prihodnost človeštva odvisna prav od njih, saj so uspešni.
 
In onkraj vsake naivnosti je tale poudarek. Vlade imajo prav zdaj zgodovinsko priložnost, da podprejo drzne gospodarske načrte, ki temeljijo na večji enakosti ljudi in spremenijo smrtonosno pot, po kateri hodimo (prav tam). Ni treba biti marksist, da se človek podpiše pod zapisano.
 
Gospodarski načrti, ki temeljijo na večji enakosti? Sliše se zelo naivno. Naivnosti smo se odpovedali, zato je podpisovanje pod zapisano leseno železo. To kajpak ne obstaja, zato je malo verjetno, da bodo vlade podprle take drzne gospodarske načrte.
 
Verjetneje je, da bodo navadni ljudje še naprej izpostavljeni zahtevam tipa treba je. Učitelji in starši bodo še naprej vrteli lajno, da je treba v šoli in nato doma trdo delati, češ da ni uspeha brez trdega dela. Družbene hierarhije bodo ostajale, saj so ljudje na vrhovih premočni in preveč bogati, da bi dopustili njihovo odpravo. Razlike med bogatimi in revnimi se bodo povečevale, kajti kdor ima, bo imel z malo iznajdljivosti in sreče še več, kdor nima, pa ne bo mogel vlagati, da bi na koncu imel.
 
Zapisano velja tudi za Slovenijo. Čez nekaj mesecev bo dobila novo vlado. In kmalu bo jasno, ali bo v teh krajih še naprej potekalo bizarno razpravljanje o partizanih in komunistih, ki so domnevno krivi za vse, ali pa bodo v vladi končno ljudje, ki znajo in zmorejo narediti vsaj nekaj od tega, kar je nujno narediti, če hočemo sestopiti s poti, ki vodi v brezno.