Zgodovinska lekcija za naivne

Znanstveniki že leta in leta vztrajno pozivajo človeštvo, naj za božjo voljo nekaj hitro ukrene, da se ne bomo uničili, ker segrevamo planet z neverjetnimi količinami energije iz fosilnih goriv. Prav te dni so napovedali, da bo leto 2019 najtoplejše, odkar merimo temperature. Nekateri ljudje jih poslušajo, nekateri ne, večini pa je udobno verjeti, da bo vsaj v zadnjem trenutku že neka magična roka posegla v svet, uredila zadeve, zmanjšala segrevanje Zemlje, da bodo lahko še naprej živeli vsaj tako udobno, kot živijo danes. Poleg tega je za vsak primer dobro biti še vsaj malce skeptika, saj veste, tudi znanstveniki se motijo. In morda kdo celo verjame, da bo človeštvo na hitro zamenjalo energijo iz fosilnih goriv za jedrsko, sončno, vetrno, energijo bibavice ali kaj podobnega. Naivnost takega verjetja sicer ni neposredno nevarna, je pa zelo problematična, saj ljudi še bolj zaslepljuje za vpogled v objektivno realnost kakor druge ideološke prakse. Ljudje namreč doslej še nikoli v zgodovini niso kar zamenjali ene vrste energije za drugo. Ko so začeli kopati premog, niso čez noč prenehali kuriti drv; ko so se naučili pridobivati električno energijo s pomočjo hidroelektrarn, niso opustili premoga, ampak so gradili nove termoelektrarne; ko so začeli črpati nafto, so še vedno uporabljali premog, drva, elektriko. In v letu 2017 je človeštvo pokurilo več premoga kot kadarkoli prej, kot poudarja Jean-Baptiste Fressoz v svojem zapisu z naslovom 'Energy transition' and the movement against climate change. Zares je zato naivno verjeti, da bo človeštvo zaradi pozivanja znanstvenikov reklo, da je dovolj kurjenja fosilnih goriv in da bo že to ali vsaj naslednje leto prešlo na zeleno energijo. Ne bo ne to leto ne naslednja leta, ker preprosto ne obstaja logika, da bi se to zgodilo. Patetično je zato ugotavljanje, kaj vse se bo zgodilo, če ne bomo storili tega, kajti tega zagotovo ne bomo storili. In kar se bo zato dogajalo, se bo nujno dogajalo. To ni katastrofično razmišljanje, ampak je realistično, sloni pa na zgodovinski lekciji, orisani uvodoma.  

Pred desetletji, tega se dobro spomnim, je ameriški predsednik Jimmy Carter nagovarjal ameriško ljudstvo in ves svet ter trdil, da je treba nekaj spremeniti v načinu družbenega življenja, da se morajo ljudje še bolj okleniti krščanskih vrednot, se odpovedovati pretiranemu potrošništvu, bla, bla, bla. Od takrat naprej nenehno poslušam politike, ki se ponavljajo kot lajna, svet pa se mirno vrti naprej, kot se je vrtel že prej. Danes ni zato niti za piko drugače, le da je pozivanja k vrednotam neprimerno več kot takrat, saj si vsakdo, ki ima pet minut časa, vzame pravico, da blebeta nekaj o vrednotah, fosilnih goriv pa tudi zakurimo bistveno, bistveno več kot v času naftne krize, bilo je sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
 
Letos bo enako in naslednje leto tudi. Nič se ne bo spremenilo, ker se ne more spremeniti. Količina ogljikovega dioksida v ozračju bo zato večja, ne manjša; količina metana bo bistveno večja, ne manjša; katastrofalnih vremenskih pojavov bo več, ne manj; zaradi še nedotaknjenih novih naftnih polj pod arktičnim ledom bo nafte na tem planetu za kurjenje več, ne manj; enako bo s premogom, saj strokovnjaki ugotavljajo, da ga je na planetu dovolj vsaj za naslednjih pet stoletij.
 
Sedaj pa naj mi kdo reče, da vse te dobičkonosne energije ne bomo pokurili in da se je kapitalizem čez noč magično sam od sebe spremenil tako, da se je odrekel dobičkonosnosti, da bo življenje ljudi bolj vzdržno in še bolj zavezano krščanskim vrednotam, karkoli že to pomeni. Mimogrede, največji, najmogočnejši, najbogatejši, najvplivnejši in najbolj z zlatom okrancljani kapitalist na tem nesrečnem planetu je – katoliška Cerkev.