Zgodba o jazu in odprtosti

Človeško bitje je zmožno spreminjati lastno preteklost. Ne le prihodnosti, ki ni vnaprej določena z božjim načrtom. Vse to lahko naredi, ker je duhovno, simbolno bitje, kar pomeni, da svet, v katerem (lahko) živi, razlaga, zapisuje in vnovič zapisuje, lahko pa tudi zapisuje samo zapisovanje. V taki drži je problem, kar je zelo dobro, obenem pa je drža tudi vzvišena, vredna vsega spoštovanja, kar je še bolje.

Problem je, da ni nujno, da človek dojame in sploh prepozna učinke lastnega razlaganja sveta na druge ljudi. Razlagam sveta namreč sledita vedenje in delovanje. Ni pomembno, ali sta skladna z razlagami, pomembno je vprašanje, ali se človek zaveda, kako deluje na ljudi okoli sebe. Vsako resno razmišljanje o etiki in morali mora vzeti v obzir ta problem, kajti moje moralne in celo etične odločitve imajo lahko tudi razdiralne učinke, čeprav so dobre, poštene in iskrene; pomislite na Antigono. Nikakor torej ni nujno, da imajo moje sicer dobre odločitve tudi dobre učinke.
 
Vnovično zapisovanje realnosti in celo lastne preteklosti pa ima tudi spoštovanja vredno dimenzijo. Človek se namreč lahko dvigne nad to, kar ima za svoje, lahko spremeni razlaganje lastne eksistence in samo razlaganje razlaganja, s tem pa tudi vedenje in delovanje – na bolje, kajpak. Še vedno pa velja zgoraj zapisano.
 
Spreminjanje pripovedi o realnosti pomeni spreminjanje tega, kar se pojavlja in se lahko pojavlja. Ko razmišljamo o sebi, svoji duši, svojem jazu, pride do izraza spoznanje, da se nam ta jaz vselej zgolj pojavlja, kar pomeni, da imamo o njem številne predstave, ideje, občutke, da je jaz torej množica pojavov, ki ni isto kot samopodoba.
 
In prav ta množica se lahko spreminja, ker je nujno odprta, in se nikoli ne more skleniti. Ni torej vgravirano v granit, kdo ali kaj je moj jaz. To pomeni, da ne obstaja pravi jaz; obstajajo zgolj različni jazi. To pa je šele začetek zgodbe o jazu in odprtosti.
 
Jaz je torej zmožen za refleksijo samega sebe. Ne le za refleksijo sveta, temveč tudi za refleksijo tega, kar ima za svoje. Nekaj torej obstaja, če se pojavi; kar se pojavi, obstaja. Vselej se lahko pojavi tudi kaj drugega.
 
Da bi torej človek bil to, kar je, to pa vselej že je, se mora premakniti od ideološkega prepričanja, da lahko odkrije svoj notranji pravi jaz, k drugačnemu razmišljanju o sebi. Tako razmišljanje je etično.
 
Etično razmišljanje o sebi je nenavadno. Človek sprva verjame, da odkriva svoj jaz, potem pa spoznava, da ga z domnevnim odkrivanjem pravzaprav ustvarja. Nekoliko pregnano rečeno: človek verjame, da se bliža samemu sebi, potem pa spozna, da se odtujuje od domnevnega sebe in da to odtujevanje nekaj proizvaja – njega samega.
 
Etičnost zato ne more biti pravilo ali enačba. Lahko je le učinek procesa, človekovega odtujevanja od sebe, od lastnih domnev o sebi, od domnev o tem, kdo sploh je in kdo bi lahko bil. Pomeni, da ni odprt le človek, na primer do sebe in do drugih ljudi, pomeni tudi, da je sam svet odprt in da odprtost sveta omogoča njegovo odprtost. Pravzaprav jo terja.
 
Človek je torej odprt, ker je vselej že odprt in ker je sam svet odprt, to pa pomeni, da se lahko osvobaja v družbenem polju od vsega, kar ovira njegovo odprtost; drugo ime za to je etičnost. Če človek zares hoče kaj avtentičnega, pristnega na tem svetu, je to natanko odprtost. Ne do te ali one ideologije, ne do tega ali onega človeškega bitja, ampak do same odprtosti.
 
Ko človek dojame odprtost in njeno naravo, končno spozna, da je bil že ves čas odprt, le da ga je bilo preveč strah, da bi odprtost tudi živel.