Ženske, rojevajte več otrok

Kje so že časi, bilo je na začetku 20. stoletja, ko so se politiki in voditelji držav bali enakopravnosti žensk, ki zato niso imele volilne pravice! Bilo jih je strah, da bodo izgubili moč, oblast, vpliv, kapital, privilegije in vse drugo. In kje so časi, ko so se bali osemurnega delovnega časa in se na vse pretege upirali zahtevam delavcev, da bi delali samo osem ur dnevno. Zlasti pa jih je bilo strah, da bi imeli v rokah produkcijska sredstva delavci in da bi na delovnih mestih vladala demokracija, ne pa menedžerji, kar pomeni, da bi delavci skupaj odločali, kaj bodo delali s kapitalom, kar pomeni sami s seboj, saj so kapital, ki ustvarja vrednost. Na kratko: pripadniki elite so se bali navadnih ljudi in tega, da bi končno lahko vplivali na lastna življenja. Danes ni čisto nič drugače. Vlak drvi v prepad, na življenja večine ljudi vplivajo drugi, ne pa sami ljudje, elita pa še naprej misli, da bomo živeli kot doslej, le da bo še več vsega, ker vse nenehno raste, raste pa zato, ker mora rasti. Te dni smo lahko slišali tudi, da bi morale slovenske ženske rojevati več otrok, ker se jih sedaj rojeva odločno premalo. Norost obdobja, v katerem živimo, je, kot rečeno že večkrat, brezmejna.

V resnici je še veliko večja, kajti zgodovina nas uči znova in znova. Ko je v Nemčiji takoj po koncu prvega svetovnega klanja vse kazalo, da bi se lahko družba bistveno spremenila na bolje, so revolucionarje brutalno zatrli, številne pa preprosto ustrelili. Na prvi pogled se še danes zdi, da je tako čisto prav, češ da je revolucionarne ideje treba zatreti v kali že samo zato, ker so revolucionarne.
 
Zdrava pamet pravi bistveno drugače. Ve namreč, kaj je sledilo. Ko so pobili vse, ki so jih nameravali pobiti, pa tudi tiste, ki so jih ustrelili po naključju, se je zgodila kontrarevolucija. Čisto po domače: na oblasti so bili v trenutku fašisti oziroma nacisti. Ne le v Nemčiji, ampak tudi na Madžarskem, v Španiji in Italiji.
 
Saj ljudi, ki se upirajo, res ni težko zatirati, pobijati, odvažati v taborišča, jih postavljati pred rezilne žice in jih kako drugače pohabljati, ustavljati in uničevati. Mala mal'ca. Pravzaprav smo danes priča bolj prefinjenim metodam izključevanja ljudi in njihovega poniževanja: začasno prekarno delo, marginalne zaposlitve za beden denar, krčenje denarja za javni sektor, mizerne pokojnine, daljšanja delovne dobe …
 
In v takem svetu pozivajo slovenske ženske, naj rojevajo več otrok!
 
Izjemen primer zapisanega je vzpon brazilskega predsednika Jairja Bolsonare. Antonio Negri v svojem zapisu o njegovem vzponu (A 21st Century Fascist, 16. januar 2019) pravi, da mu je to uspelo na način, ki ga izraža besedna zveza nova legitimnost. Kaj je to?
 
Nova legitimnost je vrsta procesov, ki omogočajo prilagajanje družbenega življenja skrajni desnici. Obenem je tudi množica na videz demokratičnih postopkov, poudarja Negri, ki legitimirajo oblast. Po domače: celo skrajne oblike političnega delovanja, kot so fašistične, se lahko uveljavljajo na demokratične in legitimne načine. Kar pomeni, da jih večina ljudi ne prepozna ali pa jih celo hvali.
 
Zakaj se vse to dogaja? Med drugim tudi zato, ker elite še vedno povsem zanikajo pravo naravo kapitalizma, ki je namenjena proizvodnji vsega za dobičke teh, ki imajo kapital in dostop do njega. Za vse druge so na voljo zgolj pravljice o plimi, ki dviguje vse čolne. Dokler se ljudje končno ne zbudijo iz sna. In ugotovijo, da je morda že prepozno, ker so kratko malo predolgo spali.
 
V filmu Children of Men (Alfonso Cuarón, 2006) ženske ne rojevajo več otrok, ampak jih sploh ne rojevajo nič. Le zakaj bi v tak svet rojevale nedolžne otroke?