Zelo preprost odgovor na zelo preprosto vprašanje

Samo pravi, iskreni kristjani ves čas dvomijo v Boga. Logično. In samo tisti ljudje, ki so danes zunaj kupole, to so vsaj trije od štirih ljudi, ki živijo na tem svetu, lahko rešijo kapitalizem pred njim samim, da ne bo uničil sebe in večine ljudi. Ljudje, ki so znotraj kupole, namreč strukturno nujno ne morejo videti zunanjosti na ustrezen način, zato postavljajo zidove, planke, bodeče žice in vse drugo, da bi se zaslepili, da bodo še naprej znotraj, kjer jim je udobno. Prihodnost zanje pa kljub temu ni rožnata. Potrebujemo nov inteligentni dizajn sveta.

Socialna nevroznanost je doslej razvila nekaj zelo močnih miselnih orodij, s katerimi se na nove načine lotevamo razumevanja vedenja ljudi v družbenem polju. Eno od njih je to, o katerem bom predaval jutri.
 
Možgani so izjemno plastični, to pa pomeni zmožnost za programiranje, reprogramiranje, deprogramiranje. Niso statični, rigidni, togi, dani ob rojstvu, nespremenljivi. Tehnični izrazi so pravzaprav nepomembni, kajti zares pomembno je, da možgani preoblikujejo sami sebe, s tem pa ustvarjajo lastno zgodovino, zato lahko rečemo, da dobesedno so svoja zgodovina. 
 
Poleg tega so še nekaj. Možgani se ne preoblikujejo naključno, čeprav včasih tudi se, ampak njihovo preoblikovanje določajo matematični in drugi simbolni koncepti. A niti to še ni vse.
 
Tu pride do polnega izraza objektivno dejstvo, da je bil Freud nevrolog, preden je postal psihoanalitik. Kot nevrolog je že vedel, kako plastični so možgani, kot psihoanalitik pa je spoznal, da je zgodovina človekovih možganov taka, da se dogaja skupaj s spreminjanjem idej oziroma konceptov, ki jih ima človek v svojem umu. Po domače: ko človek spozna nekaj novega, na primer v analizi, se lahko za nazaj, retrogradno, bi rekel Freud, spremeni njegova celotna zgodovina. Na začetku se je človeku zdelo, da je možna ena sama zgodovina, za nazaj se je izkazalo, da je možna vsaj še ena.
 
To ne pomeni, da so se spremenila pretekla objektivna dejstva, pomeni pa, da se je spremenil okvir, znotraj katerega jih je mogoče misliti.
 
Nekateri ljudje pa danes resno in iskreno prepričano verjamejo, da živimo v svetu, v katerem stare ideje, na primer Freudove, Kantove ali Heglove, da ne gremo še bolj nazaj, nimajo (skoraj) nobene vrednosti več; enako naj bi veljalo za koncepte. Po njihovem mnenju naj bi danes živeli v enem samem globalnem svetu obilja, zabave, nenehnega spreminjanja identitet, pragmatičnega prilagajanja in fleksibilnosti; to je obenem svet, v katerem naj bi vsak človek sledil svojim sanjam, imel lastne ideje in mnenja, se zanašal na svoje izkušnje, jih delil prek družabnih omrežij z drugimi ljudmi. V taki perspektivi niso pomembne ideje, niso pomembni koncepti, ni pomembna teorija, ni pomembna znanost, ni pomembna filozofija. Ne zavedajo pa se, da so zaradi tega zgolj vulgarni, kajti zanašanje na izkušnje in mnenja je primitivno, če lahko tako rečem, saj se na vse to zanašajo predvsem živali, ki ne zmorejo metakognicije in ne reprezentirajo sveta, kot ga lahko človek. Torej so, ne da bi vedeli, proti razsvetljenstvu in proti omikanosti. Zakaj?
 
V oči bode tudi njihovo nespoštovanje velikih umov, idej, s katerimi so se ukvarjali, čeprav še bolj moti njihovo nespoštovanje same logike, ne tega ali onega misleca, matematike in zakonitosti oziroma principov sveta, ki si jih ne izmišljujejo znanstvenik ali filozofi, saj so vgrajeni v sam svet.  
 
Prav socialna nevroznanost dokazuje, da je zanašanje na izkušnje in mnenja tako nezanesljivo, da ne more predstavljati resne podlage za kakršno koli resno predstavo o svetu, kakršen dejansko je. In morda je tu že začetni odgovor, zakaj se ljudje zanašajo nanje: dejansko jih ne zanima resnica sveta, v katerem živijo. Zanjo jim je preprosto vseeno, ker so obupali. Čisto mogoče je, da živimo v postrazsvetljenskem svetu, v katerem resnica sveta kratko malo ni (več) pomembna.
 
Znanost sicer še naprej postopoma odkriva resnico sveta, toda za vsakdanje življenje so izkušnje pomembnejše. Super je, da imamo znanost, toda še bolj super je, da lahko svobodno uživamo življenje. Tako razmišlja ideološko zaslepljeni razum, zares pomembno pa je, da nikoli ne bo mogoče preseči klasičnega spoznanja. Kaj namreč narediš, ko nekaj narediš in ti ne uspe? Odgovor je skrajno preprost: poskusiš znova.
 
Kaj je v luči zapisanega danes edina alternativa? Komunizem.