Železni zakoni sveta

Pandemija koronavirusa traja. Pravzaprav pustoši. Julija je padel rekord, kot poroča današnji The Guardian: število okuženih z virusom se podvoji vsakih šest tednov; Svetovna zdravstvena organizacija pravi, da se pandemija še naprej pospešuje. Mediji v glavnem nič več ne poročajo o pandemiji – kot da je ni, pa je hujša, kot je bila pred meseci. In na revne smo čisto pozabili, pravijo. Ali ni vedno tako?

Tega res ni težko dojeti. Marx dokaže onkraj razumnega dvoma, da lastniki kapitala čisto preprosto koncentrirajo kapital. Več kapitala zato pomeni – še več kapitala. Biblično rečeno: kdor ima, se mu bo še dalo. Ali drugače: najprej poskrbimo zase in za svoje, za druge pa nam je žal, če zmanjkuje časa. Številke sledijo spoznanju: danes ima le nekaj največjih korporacij sveta v lasti večino vsega premoženja in vsega denarja in vseh dobičkov, kar jih premore ta svet. To pomeni čisto natančno tole: vzemite pod drobnogled štiri tisoč podjetij, jih razvrstite glede na dobičke in premoženje in vse drugo. Kaj ugotovite?
 
Ugotovite, da je imel Marx prav. Samo nekaj najviše uvrščenih korporacij, kakih sto, ima v lasti več premoženja in dobičkov kot vse ostale korporacije skupaj. Na vrhu so že nekaj časa: Apple, Microsoft, Amazon, Facebook, Google, Netflix.
 
Bo v prihodnosti kaj drugače? Ne bo, kajti zakon je železen, kot je dokazal Marx: kdor je na vrhu, hoče ostati na vrhu, kar je povsem razumno, na voljo pa ima dovolj kapitala, da tam tudi zares ostane. Torej bo imel jutri najverjetneje še več, kot ima danes. Celo v časih največjih kriz, kot je sedanja, njihovo premoženje iz dneva v dan neovirano raste. Resni kajpak, logično nujno, ostajajo – revni.
 
Marx pa ima prav še v nečem. Če mislimo resno z demokracijo, morajo biti podjetja v lasti delavcev, ki tam delajo in ustvarjajo vrednost. Z njimi morajo upravljati delavci, usposobljeni menedžerji, drugi lastniki podjetij, kot so lastniki delnic, nad vsemi pa mora bdeti močna država.
 
Že vidim, kako se zagovorniki vitke države in privatne lastnine mečejo ob tla, si pulijo lase in stokajo, da je močna država avtoritarna in totalitarna in sploh grozna, ker ne zna upravljati s kapitalom, kot znajo privatni lastniki, vendar ne bo pomagalo. Lahko se mečejo, kolikor se hočejo, Marx ima še vedno prav. A ne zgolj on. Prav ima celo zdravi razum, ki nam pove, da privatni lastnik kapitala skrbijo zgolj zase, ker drugače sploh ne more biti. Ne skrbijo, ker so zlobni ali sebični ali pogoltni ali pohlepni, temveč skrbijo, ker je tak železni zakon kapitalizma.
 
Kakšne bi bile posledice demokracije? Še enkrat: bile bi natanko take, kot je napovedal Marx. Z dobički si ne bi polnili žepov privatni lastniki kapitala, da bi ga imeli zvečer več kakor zjutraj, temveč bi bili namenjeni skupni rabi, to pa pomeni, da bi bilo veliko več denarja na voljo za znanost, šolstvo, socialo, kulturo in druge zadeve.  
 
V času pandemije, ki bo še trajala in pustošila, je zapisano še pomembnejše, kot je bilo kadarkoli doslej. A spremenilo se ne bo nič, kajpada. Tudi na tem je nekaj železnega.