Zelena rast vsega

Resnično, čutimo premalo in razmišljamo čisto preveč. Meljemo in meljemo mnenja in jih obračamo v tri krasne in zagovarjamo in zastopamo in zatrjujemo, da imamo pravico, da to počnemo. Čutimo pa še vedno premalo. Na primer drugega človeka v njegovi neponovljivosti, v njegovi dragocenosti, ki je onkraj denarja in zlata in profitov in sploh vsega. Če bi bolj čutili to vrednost, ne bi bili tako prekleto obremenjeni z denarjem in dobički in rastjo in vsem.

Živimo v svetu, obsedenem z rastjo. In ko raste vse, raste tudi izkoriščanje delavcev. Že zdavnaj bi lahko delali samo po tri ali štiri dni v tednu ali okoli trideset ur tedensko. Izkoriščani pa niso le delavci, izkoriščana je tudi narava. Izkoriščano je vse, kar je mogoče izkoriščati. Taka je jedrna ideja kapitalizma: kar je mogoče izkoristiti za dobičke, tudi bomo izkoristili. Beseda izkoriščanje pa niti ni najustreznejša. Boljša je tale: napadanje. Napadamo vse živo, napadamo celo sebe. Pobijamo živali, stresamo naokoli pesticide, v lastna telesa vsipamo droge, neprimerno hrano, alkohol in vse drugo. Potem je modno govoriti o zelenih tehnologijah in zelenih naročilih in zeleni industriji in zelenih okoljih in brezogljični družbi do leta 2050. Nenadoma so vsi politiki zeleni in so vse besede o zelenem in je vse zeleno. Vse je, kot je bilo, le da je ogrnjeno v zelene imaginarije.
 
Proizvodnja vsega nenehno narašča, ker mora naraščati. Vsega je zato dovolj in celo preveč. Hladilniki so ves čas polni, a ne pri vseh ljudeh. Gigantske trgovine so ves čas polne, gradijo nove. V njih bodo novi izdelki, tam bodo nove dobrine, ki ji bodo izdelali v tovarnah. Te bodo proizvajale več, ker moramo uresničevati sanje in sproščati ustvarjalne potenciale. Ti ne smejo ostati nedotaknjeni, neuresničeni, neizpolnjeni. Preprosto ne smejo. Ustvarjalnost je namreč dobra, še boljša je zelena ustvarjalnost. Ko bo pandemije konec, bo rast kajpak zelena.
 
Ironija pa je, da zaradi poplav, suš in gozdnih požarov ravna zelena barva izginja. Zelena drevesa zgorijo, za njimi ostane siv pepel, rumenkasti puščavski pesek zasuje zeleno travo, poplave prinesejo umazano rjavo blato in ga odložijo na zelene površine.
 
Vodilni svetovni politiki se kljub temu ne pustijo zmesti. Po pandemiji bo boj proti podnebnim spremembam boj za zeleno življenje, pravijo, ta boj pa bodo podpirale inovativnost, sodelovanje in volja ljudi. A do leta 2030 bo po napovedih znanstvenikov količina ogljikovega dioksida v ozračju narasla za nadaljnjih 16 %. Ne bo se zmanjšala.
 
Seveda se ne bo. Vse bo raslo še naprej, ker mora rasti.
 
V vsem tem je nekaj zelo problematičnega. Je nekaj, kar je tako izvrstno izpostavil Lacan v petem seminarju iz šolskega leta 1957/1958, ko je dejal, da obstaja zelo posebna izkušnja človeškega bitja, da je Veliki Drugi kot sedež govora skrčen na imaginarnega drugega.
 
Žargonsko izjavljanje zelo dobro razumemo: človek se znajde v svetu, v katerem mu je vse težje biti človek kot simbolno bitje, ki mu je usojeno govoriti. In ker nam je vsem usojeno govoriti, nujno potrebujemo sogovorce, ki nas vsaj skušajo razumeti.
 
Realnost, ki si jo danes ljudje delimo, je taka, kot je bila vselej. To pomeni, da je spontani vtis ljudi, da pomen rečenega vselej že obstaja, je vselej že tam, kot da je dan in določen, kar naj bi pomenilo, da ga morajo ljudje le še sprejeti.
 
Sogovorci potemtakem sploh niso potrebni.