Združena Slovenija, Kriss in Greta

Že vse odraslo življenje delam na področju, kjer se vsak dan srečujem z bolnimi otroki, z mladimi ljudmi, ki imajo napredujoče bolezni, so utrpeli hude poškodbe možganov, imajo avtizem ali kako drugo obliko hendikepa, ki je nastala zaradi poskusov samomora, prometnih nesreč, poškodb, okvar, skokov v vodo, padcev ali česa podobnega. Srečujem se z njimi in jim stojim ob strani, ko se spopadajo z izzivi življenja, ki so včasih strašljivo veliki. Zgodba o Krissu, ki potrebuje izjemno drago zdravilo iz ZDA, je ena izmed zgodb, ki bi jih lahko povedal ali bi jih povedali mladi ter njihovi starši, s katerimi delam. Nakazal sem denar in trdno verjamem, da bo Kriss zdravilo, ki ga potrebuje, tudi dobil, povedal pa bi še nekaj, navezujoč se na take izjemne mlade ljudi, kot so Anna Frank, Ivana Orleanska, Malala Jusafzaj, Greta Thunberg.

Zgodba o združeni Sloveniji, o solidarnosti, ki je te dni povezala številne Slovence in Slovenke, pa tudi ljudi iz tujine, je izjemna, navdušujoča, optimistična in je vzor. O tem ni nobenega dvoma. Je ponazoritev visokih etičnih idealov, za katere smo zmožni ljudje.
 
Zmožni smo kajpak vsak dan, vselej, ne le tu in tam. Kaj bi se torej še moralo zgoditi, da bi ta plemenita zmožnost omogočila pomembne spremembe tudi na drugih koncih, na primer pri delovanju samega sistema družbenega življenja, ki je sicer globoko prepreden z neenakostmi in družbeno nepravičnostjo?
 
Medtem ko zbiramo sredstva za dečka s težko obliko spinalne mišične atrofije, živi v Sloveniji na tisoče nezaposlenih ljudi, delavcev in upokojencev, ki živijo z nekaj evri dnevno, ker so njihove mezde in pokojnine prenizke, da bi si lahko privoščili dostojno življenje. Oblast prav te dni že načrtuje novo zategovanje pasu za te, ki že tako ali tako nimajo veliko. Eliti se kriza vnovič ne bo niti poznala, nekateri je še zaznali ne bodo, medtem ko bodo številni ljudje živeli še skromneje, kot živijo že sicer, pa zanje niti ne vemo in ne zbiramo denarja, da bi jim ga dali, vsak dan pa morajo tudi poslušati pravljico, kako vse raste.
 
In zoper mi pride na misel Greta Thunberg. Zlasti stari moški ne morejo dojeti, da ni predvidljivo prikupno in po modelih zgledujoče se mlado dekle, ki bi jo lahko kategorizirali kot upirajočo se najstnico, ki nemočno protestira proti odraslim, kot se pač pričakuje od pubertetnikov. Nenadoma samozavestno stoji pred zborom svetovnih voditeljev in jim brez zatikanja odčita lekcijo, ki je še niso slišali, to pa naredi prepričljivo in zlasti brez strahu, češ le kaj si bodo mislili. Greti je očitno čisto vseeno, kaj si svetovna elita misli o njenem nastopanju, ni ji pa vseeno, kaj si misli o znanosti in o tem, kar ima povedati o podnebnih spremembah.
 
Namesto da bi hodila na žure, imela večno slušalke v ušesih, se zaljubila, listala po revijah za mlade in se navduševala nad oblekami, ki jih je mogoče kupiti, da si zanimiv, privlačen in lep, ker se pričakuje, da najstnice take tudi so, se trmasto sklicuje na znanost, niti za trenutek ne skuša biti všečna in jo en klinc brigajo komentarji ljudi, ki ne morejo razumeti, da hodi po svetu taka najstnica, ki ne misli, da je treba upravljanje sveta pač prepustiti onim zgoraj. V svojih nastopih deluje skoraj kot kiborg ali celo kot Terminator, saj ne popušča. Pri tem je morda celo koristno, da ima Aspergerjev sindrom, kajti brez njega bi zelo verjetno nastopala drugače in bi se lahko potolažili, češ da je zgolj nervozna najstnica, ki čustveno prizadeto protestira proti nečemu, česar ne razume prav dobro, in se ne zna primerno vesti v javnosti.
 
Kaj imata skupnega zgodbi o Krissu in Greti? Na prvi pogled ne prav dosti, toda v resnici zelo veliko. Mali Kriss bo ozdravel in vsi bomo videli, kaj zmore sodobna znanost, ki izdeluje zdravila, za katera se nam še včeraj niti sanjalo ni, Greta pa bo prav tako, če poslušamo ciničnega ameriškega predsednika, a very happy young girl looking forward to a bright and wonderful future. Le da prihodnost ni svetla za nikogar, če se ne bo nekaj res korenito spremenilo v načinu skupnega življenja vseh ljudi tega planeta.
 
Tudi če se zgolj za hip zadržimo pri dveh oblikah hendikepa, spinalni atrofiji in Aspergerju, nam mora biti takoj jasno, da je morda prav hendikep, ranljivost in ranjenost človeškega bitja ultimativni vzvod medčloveške solidarnosti in njeno gonilo obenem, ki res vodi v svetlo prihodnost. Morda končno zares prihajajo časi, ko bodo predvsem mladi ljudje odločno pokazali starcem vseh starosti, da ni treba prodajati praznih puhlic, politično korektnega novoreka ali nespametnih obljub, obenem pa si z obema rokama cinično polniti žepov z denarjem, saj zadošča ugotovitev, da imamo ljudje veliko skupnega že zato, ker smo pač ljudje, ki ne potrebujemo brezmejnega kopičenja blaga in neskončne rasti ter zlahka dajemo od sebe tistim, ki najbolj potrebujejo. Ne zaradi tega, ker bomo morda že jutri prav sami potrebovali solidarnost drugih, saj bodo podnebne katastrofe zares katastrofalne, pač pa preprosto zato, ker je tako prav.