Zdravljenje z besedo sto let pozneje

Nov dan, nova knjiga. Tokrat se lotevam dela z obetavnim naslovom: Economics for the Many (Verso, 2018); uredil jo je John McDonnell.

Nobenega dvoma ni, da živimo v družbi, ki je dobro opremljena in izjemno toga, rigidna. Nobena propaganda ne pomaga, noben novorek ni dovolj dober, nikakršen žargon ne more spremeniti zapisanega. Družba, v kateri živimo, je toga, to pa pomeni, da je dobro opremljena za premožno elito. Togih ljudi, ki jo podpirajo in varujejo, ne moremo spremeniti s psihoanalizo, ker nenehno delajo na sebi, kot se reče, pa vendar nam prav ona ponuja dobro oblikovana miselna orodja, kot bi rekel Daniel Dennett, s katerimi lahko mislimo: ne togosti družbe, temveč nekaj novega. To, kar najbolj potrebujemo. Morda ne potrebuje premožna elita, zato pa potrebujemo vsi drugi.
 
Življenje naj bi bilo biznis, pravijo premožni ljudje, ki spodbujajo in vorujejo togost družbe, v kateri živimo: življenje kot serija projektov; nenehno iskanje novih zaposlitev. Človek se mora zato brez postanka prilagajati svetu, ki se ves čas divje in nepredvidljivo spreminja, čeprav je tog, kot rečeno. Ljudje so zato le sence nečesa drugega; ničemur ne pripadajo, saj ni stabilnih krajev v svetu; njihove identitete so razdrobljene, saj ne smejo biti celostne in trajne. Nesmiselno je govoriti o izključenih ljudeh, invalidih, marginalnih družbenih skupinah, ranljivih skupinah in podobnem, kajti vsak človek živi v nenehnem strahu, da bo ob službo, da bo izključen, potisnjen na rob, da ga nihče ne bo opazil, da bo ostal sam, reven, pozabljen, star in nemočen.
 
Ko je Anna O. pred stoletjem in nekaj več skovala izraz talking cure ali zdravljenje z besedo, se ji ni moglo niti sanjati, kako malo se bodo ljudje sto let pozneje pogovarjali, saj bodo predvsem delali, iskali službo, trepetali zanjo in skušali uspeti, če ne bodo pripadali premožni eliti, za katero se verjame, da je vselej že uspela.
 
Oni dan sem poslušal radio in zasledil tale podatek. Sodeč po neki raziskavi, naj bi ljudje povprečno na dan porabili tri ure za gledanje televizije in tri ure za pogovarjanje po telefonu.
 
Človek bi pomislil, da se ljudje vendarle veliko pogovarjajo, vendar bi se motil. Pogovarjanje namreč ni isto kot small talk, čvekanje, in ni isto kot brezmejno izmenjevanje mnenj, zatrjevanje dejstev in egocentrično izkoriščanje drugega človeka, da je kot kanta za smeti, kamor gostobesedni posameznik odloži svoje besedičenje.
 
Breuer je za Anno rekel, da zna tako dobro kritično misliti, da je brez argumentov ni mogoče prepričati v nič. Res je znala. Bila je inteligentna, toda trpela je natanko zaradi tega. Ni bila nevrotična, ker bi bila nenormalna, temveč je bila taka, ker je bila bolj normalna kot drugi. Ni pripadala premožni eliti, a saj niti ni marala zanjo.
 
Ljudje okoli nje niso bili zmožni dojeti njene inteligence in njenih ambicij, zato je bila osamljena. Zatekala se je v domišljijski svet, čeprav je vedela, da to ni rešitev. Konservativno okolje, v katerem je bila vzgojena, ji ni omogočalo, da bi študirala in se duhovno razvijala, ker je bila samo ženska. Bila je inteligentnejša od večine moških, toda obenem je bila ujetnica stereotipov in predsodkov, ki so ravno znak šibke rabe inteligence, pa naj bo človek moški ali ženska.
 
Breuer je bil dovolj spreten in prenikav, da je spoznal: Annine simptome je mogoče odpraviti s pogovarjanjem. Nobena resna psihoterapija od tistih časov sem ne more zaobiti pomena dobrega, inteligentnega pogovarjanja.
 
Pa vendar še vedno ogromno ljudi, ki trpijo za takimi in podobnimi težavami, kot je trpela Anna, dobiva zgolj tablete. Anna je bila živ dokaz, da njeno trpljenje ne izvira iz njenih genov ali iz njene notranjosti, temveč iz odnosov. Danes je še vedno veliko ljudi prepričanih, da je za lastno trpljenje kriv človek sam, ker se je premalo potrudil, ker ni dovolj delal na sebi, ali pa preprosto zato, ker ima slabe gene, je bil rojen v napačnem zodiakalnem znamenju ali pa mu kozmične energije niso bile dovolj naklonjene. Le o odnosih redko govorijo; pa o sebi, seveda.
 
In neoliberalno okolje ravno ne spodbuja ljudi k pogovarjanju in k odnosom, saj jih spodbuja kvečjemu h kratkoročnim stikom, k neusmiljeni tekmovalnosti in k vraževerju, sili v narcistično ukvarjanje s svojimi telesi, potiska v sanjske svetove, v katerih vsakdo domnevno uspe, če ima le dovolj močno voljo, notranjo motivacijo in podobna jajca. V takem okolju se prekarnost slavi kot najvišji dosežek civilizacije, ljudje naj bi kot obsedeni tekali od enega projekta do drugega, iz ene službe v drugo, delali za majhen denar, po pogodbah, ki jih živ bog ne razume, njihove razlage pa so vedno v škodo delavcev. V takem svetu je vse več ljudi na antidepresivih, čeprav je svet sam depresiven. Ne zdravijo sveta, ampak prelagajo breme odgovornosti na vsakega posameznika, češ da ima dovolj notranjih virov, da pokrije vse stroške kapitalistične norosti, ki med drugim zajema tudi milijarde evrov, za katere natančno vedo, kje so, vendar so nedotakljive, ker so njihovi lastniki preprosto premočni, da bi se jih kdo lahko dotaknil. 
 
Veliko je ljudi, ki se ne pogovarjajo med seboj, ne govorijo o sebi in o odnosih, ne govorijo o družbenem okolju, ne govorijo, saj verjamejo, da jim zadošča kramljanje po telefonu in gledanje v zaslone. Natanko to pa je tudi želja teh, ki služijo s propagando, s širjenjem novoreka in z razvijanjem pametnih tehnologij, ki naj bi ljudem omogočala kakovostno življenje v kapitalizmu, za katerega so trdno prepričani, da mora ostati tu za vselej (sic!). Tako rigidne družbe morda še nikoli ni bilo na tem planetu.