Zdravje trgov in o smislu vsega

Viktor Frankl je že davno tega prepričljivo dokazal, da najpomembnejša motivacija ljudi ni biološka, temveč je duhovna – iskanje in ustvarjanje pomena oziroma smisla. Logoterapija je zato osredotočena na pomen in smisel znotraj človeške eksistence. V taki perspektivi človek ni stroj in ni skupek instinktov, temveč je bistveno nekaj drugega. Je iskalec in ustvarjalec smisla. V prihodnjih mesecih bo zapisano izjemno aktualno, ker bo pandemija trajala, BDP-ji držav pa bodo strmoglavljali in noben mainstream ekonomist ne bo vedel, kaj natančno storiti. Občutek nesmiselnosti in brezciljnosti se bo pri številnih ljudeh krepil iz dneva v dan; eksistencialni vakuum, kot ga je imenoval Frankl, se bo povečeval. Lastniki kapitala se bodo kajpak na vse skupaj še naprej v glavnem požvižgali. Njim je sočutje nekaj zelo tujega, saj so osredotočeni na dobičke in moč, ne pa na smisel in pomen.

Nobenega dvoma ni, da bo zdravje številnih prebivalcev planeta zaradi koronavirusa močno prizadeto in da bodo mnogi prav zaradi tega umrli.
 
Te dni se ponuja vzporednica z zapisanim, ki jo besednjak pandemije jasno izriše, nam pa daje misliti. Mislim na novico, da so se največji proizvajalci nafte na svetu dogovorili, da bodo zmanjšali količine fosilnih goriv, ki jih potegnejo iz zemlje, za skoraj 10 %! Sprva nisem mogel verjeti svojim očem in me je malodane kap, toda podatek je verodostojen. Zanimiva pa je tudi njegova razlaga, ki nam pove, kaj lastniki kapitala zares hočejo. Parafraziram jih lahko takole: znižali bomo količine fosilnih goriv, da zaščitimo trge pred pandemijo. Naj ponovim: trge je treba zaščititi pred virusom, ker hočemo ohraniti stopnje dobičkov, na katere smo navajeni. S stisnjenimi zobmi bodo torej nekoliko, za malenkost zmanjšali fosilna goriva, ker je treba zaščititi trge. Ne govorijo o zaščiti delavcev in drugih ljudi, govorijo pa, kot da so trgi živa bitja, ki jih je treba varovati pred nevarnostmi. V čem je problem?
 
Virus ogroža zdravje ljudi, ne more pa ogrožati zdravja trgov. V normalnem svetu že ne, kajti prav zdaj države sveta dokazujejo vsem ljudem, da je pravi odgovor na nevarnosti pandemije dobro delujoča država, ne pa trgi; še manj je pravi odgovor nevidna roka trgov.
 
Da bi zapisano bolje razumeli, je koristno imeti pri roki še eno metaforo: korporativna skrb zase (corporate self-care). Razlika je pomenljiva. Medtem ko država skrbi za državljane, skrbi vsaka korporacija v boju z drugimi korporacijami sama za sebe. In ko nastopi kriza, je korporacija seveda prevelika, da bi padla, zato pokliče na pomoč – državo. Ta pa vzame državljanom in da korporaciji. Tako to gre. In državljani? Nič, zategnejo pas, ker jim tako ukažejo, in malo potarnajo, to pa je tudi vse.

Moč jezika je že dolgo dokazano velika. Raba besed in metafor neposredno vpliva na naše zaznavanje in razumevanje sveta, pa tudi na naše vedenje in delovanje. Neoliberalni novorek je že dodobra razsul človeške eksistence, njegova nadaljnja raba pa bo zadeve še poslabšala.
 
Še bolj jasno bo, kako prav je imel Immanuel Kant, ko je nekoč rekel, da imajo stvari vrednost, ki jim jo pač pripišemo, medtem ko ima človek čisto nekaj drugega: dostojanstvo. Razen ko ga počasi ne izgublja.