Zdrave navade v nezdravem svetu

Znanstvene študije že precej časa konsistentno dokazujejo, da zdrave navade ljudi podaljšujejo njihova življenja, jih ohranjajo pri zdravju in prispevajo h kvalitetnemu življenju. Prav zato je v teh časih smiselno razmisliti, kako zdrav je sam svet, kako zdrava so okolja, v katerih živimo, in kaj pomenijo podnebne spremembe za človeštvo in za ljudi, ki bi radi dolgo in zdravo živeli v domnevnem neliberalnem kapitalističnem raju, v katerem se že nekaj let dogajajo vznemirljive zadeve, kot so podnebne spremembe, terorizem, begunci, geopolitične napetosti med svetovnimi velikani.

Zdrave navade življenja so silno preproste: čim manj alkota, ne prevelike telesne teže, redno dnevno tekanje po zelenih livadah. Ljudje, ki tako zdravo živijo, lahko računajo, da bodo živeli dlje od sotrpinov, ki ne živijo po takih zdravih navadah, in sicer v povprečju kar za desetletje.
 
Na podlagi znanstvenih študij se je seveda smiselno vprašati, kaj bodo storile vlade, da bodo državljani dejansko lahko živeli po zdravih navadah, da se bodo sploh lahko odločali zanje.
 
Vzporednica je na mestu. Kaj bodo taiste vlade storile na podlagi drugih znanstvenih študij, ki dokazujejo, da nas podnebne spremembe po malem že uničujejo, v prihodnosti pa nas bodo še bolj. Kaj bodo storile, da resnični vzroki za vojne, poglabljanje prepada med elitami in revnimi ljudmi za podnebne spremembe ne bodo več obstajali.
 
In ali nista vprašanji natanko taki, da obenem z lahkoto zastavimo še tretje? To je vprašanje, kaj naredijo ljudje, ki sicer na svoji koži vsak dan čutijo družbene nepravičnosti, razredno delitev, bogatenje elite in korporacij.
 
Prepričanje ljudi, ki ni tako redko, da se v resnici nič ne more spremeniti, je kajpak razorožujoče. Morda se posamezniki še lotevajo zdravih navad življenja, ker imajo realne možnosti, da kupujejo drago zdravo hrano, drago športno opremo za tekanje in vse druge dejavnosti, in seveda dovolj časa, da se dnevno posvečajo zdravim navadam. Ljudje, ki nimajo realnih možnosti, ki torej nimajo niti denarja niti časa za zdrave navade, so že v nevarnosti, da jih drugi ljudje razglašajo za lene.
 
Vsakdanje življenje je močno zasidrano prav s prepričanji ljudi, da ni mogoče ničesar resnega spremeniti, zato jim v najboljšem primeru ostajajo zdrave navade, ki jih morda živijo. In politiki niso čisto nič drugačni.
 
Freud nam je na tej točki v pomoč. Ljudje se včasih znajdejo v položaju, ko vedo, da premalo storijo zase, za zdrave navade, za kakovostno življenje, a se zgolj neproduktivno kritizirajo. Ne kritizirajo toliko drugih, ampak predvsem sebe, kot da je tak način samokritike dober način sporočanja drugim ljudem, kako dobro se poznajo in kako pošteni so do sebe. V resnici pa se zaradi take kritike ne premaknejo nikamor in so še bolj zasidrani na svojih mestih.
 
Dejstvo je, da se v svetu ne spremeni kaj dosti in da se ne more spremeniti, dokler so ljudje orodja v rokah kapitala, njihovih lastnikov in korporacij, da skrbijo za neoliberalni kapitalizem. Skrbijo tako, da imajo navadni ljudje, sleherniki na voljo dovolj možnosti, med katerimi lahko izbirajo, da so torej nenehno zaposleni celo tedaj, ko se kritizirajo.
 
Toliko je še mogoče narediti, vzklikajo, zmanjkuje nam časa, toliko trgovin je še mogoče obiskati, toliko dobrin pokupiti, toliko televizijskih oddaja pogledati, toliko glasbe poslušati, toliko filmov si ogledati, toliko zdrave hrane pojesti, etc.
 
V takem svetu ni nobene realne možnosti, da se kaj zares spremeni, podnebne spremembe gor ali dol.
 
Človek zares kaj spremeni, ko vse našteto postavi v oklepaj in se vpraša, ali čisto zares ve, kako naj bi živel in kaj naj bi počel v svojem življenju. Morda pa je res najboljše izhodišče za nov začetek, da si človek odgovori na tako vprašanje na zelo preprost način: ne vem.