Zdrava družba in zdravi voditelji

Kakšnega voditelja ali voditeljice ne maram? Navdih za tale zapis sem dobil ob branju intervjuja, ki ga je pred kratkim izvedel Andrew Anthony – njegov gost je bil Michio Kaku, profesor teoretične fizike na City College v New Yorku, zagovornik teorije strun, hkrati pa tudi znani popularizator znanosti (The Guardian, 4. april 2021). Ideja za zapis se je rodila, ko sem razmišljal, kakšnega voditelja ali voditeljice ne maram in zakaj ne. O tem sem razmišljal ob refleksiji svojih učnih let s področja encounter groups, o čemer sem že pisal. In kakšna je povezava med izkušnjami skupinskega dela in razgovorom s slavnim fizikom? Pravzaprav je zelo preprosta. Kaku v pogovoru pove, kaj je naredil Newton, ko je spoznal, da so zakoni, ki nadzorujejo padanje jabolka, isti kot zakoni, ki nadzorujejo gibanje Lune. In ker ni imel na voljo matematike, da bi vse skupaj elegantno pojasnil, je težavo rešil tako, da je matematiko preprosto ustvaril. Tako obstajajo tudi skupinske izkušnje, ki postrežejo kot na pladnju z zakonitostmi vedenja ljudi, ki hočejo biti voditelji ali voditeljice. Imel sem veliko izkušenj z njimi, refleksija izkušenj pa mi je pomagala odgovoriti na vprašanje, zakaj jih ne maram. A ni res, da jih ne maram le sam, v resnici jih ne bi smel marati noben človek. Pojasnil bom, zakaj je tako. Obstaja namreč nekaj tipov voditeljev, ki nastajajo spontano, pozorni bralec pa bo ugotovil, da so tako rekoč vsepovsod, kar je dejstvo, ki ga je treba dodatno pojasniti.

Prvi tip voditelja. Vodja kot manipulator. Postavlja pravila in pritiska na ljudi, da dosegajo cilje, ki jih ima sam, le da o njih ne govori. Ustvarja vtis, kot da so cilji univerzalni in bi jih ljudje morali doseči, zato nastaja vtis, da je inteligenten in preudaren, premišljen in celo moder, medtem ko v resnici zasleduje lastne egoistične cilje.
 
Drugič. Vodja, ki vrednoti učinkovitost drugih ljudi. Nenehno ugotavlja, kaj je kdo storil in zlasti – česa ni storil. Javno izpostavlja posameznike in jih skuša prikazati kot neučinkovite, lene in butaste. Kritizira jih, kot da je kritika razumna, čeprav je neracionalna in pogosto povsem izmišljena, vendar obenem dobro ve, da imajo nekateri ljudje zelo radi navidezno kritiko, da lahko še sami zlijejo po nesrečniku nekoliko gnojnice.  
 
Tretjič. Vodja, ki zastopa en sam pristop: treba je x ali y. Najpogostejša beseda, ki jo uporablja, je treba je. To velja predvsem za druge ljudi. In ko zatrjuje, kaj je treba narediti, ponavlja eno in isto. Zanj je drugi človek poslušno bitje, ki ga mora ubogati in slediti enemu samemu treba je. Alternative ne pozna in je ne prenese.
 
Četrtič. Vodja, ki ima sam veliko problemov. Vpogled v njegovo zasebno življenje pokaže, da ima veliko problemov s seboj in z najbližjimi, ker se obnaša gospodovalno, obenem pa je osebnostna razvalina. O vsem tem kajpak ne govori, navzven se obnaša, kot da je narejen iz granita in da mu nobena stvar ali človek ne more blizu, da ga nič ne more sesuti ali ustaviti, da je neranljiv in da ga nič ne prizadene.
 
Petič. Vodja, ki zelo rad reče: sedaj bomo pa vsi … To je tip voditelja, ki navidez poziva ljudi k sodelovanju, vendar je iz zraka videti, da lahko sodelujejo le pod njegovo taktirko.
 
Šestič. Vodja kot strokovnjak, ki največ ve o drugih ljudeh. Tak človek skrbi za vtis pri drugih ljudeh, da ni samo vodja, temveč je predvsem strokovnjak, ki se spozna na ljudi, na njihovo duševnost, vedenje in delovanje. Ne mara znanstvenikov in drugih strokovnjakov, ker je prepričan, da je sam največji strokovnjak.
 
Nobenega od teh voditeljev ali voditeljic ne maram, ker zapirajo prostor, namesto da bi ga odpirali. V njihovi bližini človek ne more biti svoboden, saj je lahko le privesek tega, kar zahtevajo. In v resnici razumni, zreli ljudje sploh ne potrebujejo nobenega voditelja. Morda kakega odgovornega in modrega koordinatorja, to pa je tudi vse.