Zdaj ali nikoli

Ruski predsednik Putin sedi osamljen in miren v svoji velikanski dvorani, k njemu pa prihajajo visoki politični predstavniki z vsega sveta, kar je pomenljivo, ker je sprožil vojno in to, kar je včeraj imenoval ameriški predsednik Biden genocid. Nekaj časa se pogovarjajo, potem odidejo. Ne premakne se nič, saj se tudi ne more, ker se Putin pač ne želi premakniti. K njemu bodo zato še naprej hodili politiki in si podajali kljuko, toda Putin bo vztrajal pri svojem. Ker je tak človek. Je poškodovan, toda ugotavljanje njegove poškodovanosti nikomur ne prinese olajšanja. Od tega ni koristi. Vojna bo divjala naprej, dogajalo pa se bo še nekaj drugega, nekaj, kar vpliva na ves svet in bo vplivalo tudi v prihodnje.

Ekonomist Dieter Helm, profesor energetske politike na univerzi Oxford, pravi, da je bil odmik od fosilnih goriv redkokdaj videti bolj zapleten, kot je danes. »Energijski prehod je bil že v težavah – 80  odstotkov svetovne energije je še vedno iz fosilnih goriv,« je dejal. »Pričakujem, da bodo kratkoročno ZDA povečale proizvodnjo nafte in plina, poraba premoga v EU pa bi se lahko povečala.« Tako berem v blogu Michaela Robertsa z naslovom Climate Change and Wars (https://thenextrecession.wordpress.com/2022/04/09/climate-change-and-wars/).
 
Berem o tem, kar je v samem jedru sodobnega sveta. Tam namreč prepoznavamo težave, ki se zdijo skoraj nerešljive. Ta konflikt ciljev »Zahoda« nastaja v času, ko globalno segrevanje in podnebne spremembe dosegajo prelomno točko »zdaj ali nikoli«, ko ni mogoče doseči pariškega cilja, da bi povišanje globalne temperature omejili na 1,5 C (prav tam).
 
Sprenevedanje ni le odveč, temveč je tudi povsem neučinkovito. Spremembe so tu, pa naj še tako gledamo v nasprotno smer. Poraba fosilnih goriv narašča in bo naraščala. Človeštvo potrebuje načrt za izhod. A kdo ga bo naredil? In kdo ga bo izvajal?
 
Svobodni trgi ne morejo narediti nobenega načrta, ker načrtov po definiciji ne delajo in ne prenesejo, tudi če jih kdo naredi. Naredijo pa jih lahko le države; v resnici jih naredijo in zapišejo ljudje z imeni in priimki. A kdo bi naredil načrt za ves svet? Ne obstaja svetovna država, da bi ga naredila, obstaja le 200 in več različnih držav.
 
A brez načrta ni prihodnosti. Tako preprosto je to. In načrti terjajo mir, saj jih ne moremo uresničevati, če divjajo vojne. Vojna v Ukrajini tako dodatno zaostruje probleme in težave, ker ima Rusija velikanske zaloge fosilnih goriv, Evropska skupnost pa jih potrebuje in jih zato tudi kupuje od Rusov ter s tem denarno podpira vojno, ki jo sicer obsoja. Pritiska na ruskega predsednika in uvaja sankcije, obenem pa kupuje od njega nafto in plin, kar pomeni, da mu daje veliko denarja.
 
Tako so globalno segrevanje in raziskovanje, proizvodnja in rafiniranje fosilnih goriv neločljivo povezani z vojaškimi izdatki. Vojne in povečana poraba za orožje ne ubijajo le ljudi ter uničujejo življenja in domove, temveč tudi prispevajo k podnebni katastrofi, ki požira človeštvo po vsem svetu. Svetovni mir ne bi le rešil življenj in sredstev za preživetje, temveč bi prispeval tudi k reševanju planeta in narave (prav tam).
 
Vojna v Ukrajini je torej pomemben simbol aktualnih težav, ki jih ima človeštvo; manj jih ima narava, še manj jih ima planet. Tanki in letala požirajo ogromne količine nafte, ki jo je treba črpati in prevažati po planetu, umirajo ljudje, gospodarska rast se znižuje, pretrgane so številne verige v gospodarstvu, človeka grabi sveta jeza, vse jasneje pa je, da se bo »zdaj ali nikoli« najverjetneje iztekel v »nikoli«.