Zbrcajmo te pošasti

Narava ne potrebuje ljudi; ljudje potrebujemo naravo. Tako je dejal Harrison Ford nekaj dni nazaj v govoru, ki ga je imel v San Franciscu na srečanju Global Climate Action Summit. Zbrcajmo te pošasti, je dejal čisto na koncu. In kdo se te pošasti? Ljudje, ki nam vladajo v imenu svojih interesov, privezanih na nafto, nam pa prodajajo meglo, da skrbijo za to, da bomo mi sami uresničevali svoje interese in sledili lastnim sanjam. Vedo, kdo so, in mi vemo, kdo so – pa nič. Harrison pravi, da se približujemo največji moralni krizi ever. Ali pa smo že natanko sredi nje, dodajam. Norost, popolna norost!

Ljudje nedvomno nismo hladni racionalni stroji, roboti ali računalniki, ki se ne morejo ničesar bati, saj niso zmožni za strah in tesnobo, pa vendar je v vsakdanjem življenju na voljo veliko indicev, da neoliberalni pogon stavi natanko na ljudi kot take stroje. Želi jih vpeti, da bi se njegovi upravljavci postavljali pred njimi kot menedžerji megamašin, teh bizarnih tvorcev profitov in presežne vrednosti za elite.
 
Naše delovanje je v temelju zavezano mehanizmom, ki jih je dobro vsaj poznati, če se jim že ne moremo povsem izogniti, povezani pa so s strahom. Na kratko predstavljam dva: iracionalno razmišljanje; zmotna prepričanja. Tako prvi kot drugi na žalost podpirata delovanje neoliberalnih megamašin, njihovi upravljavci pa to zelo dobro vedo, tako kot mi vemo, da oni vedo.
 
Naša prepričanja oblikujejo svet, v katerem živimo. Ne oblikujejo samo subjektivnega sveta, oblikujejo celo objektivnega, saj na podlagi prepričanj posegamo vanj. Torej ni vseeno, v kaj smo prepričani. V tem smislu človek ne more biti povsem svoboden in ne bi bilo prav, da je.
 
Tako omejeno svobodo dodatno omejujejo strahovi, zato se ljudje vedejo na načine, ki so neracionalni in celo samouničevalni, neoliberalni ustroji pa prav zato slavijo.
 
Naj takoj omenim perfekcionizem. Ljudem se sicer včasih zdi, da je težnja k perfekcionizmu dobra, koristna in učinkovita, vendar ni, saj je ujeta v princip slabe neskončnosti. Omogoča celo to, da delodajalci vedno znova najdejo razlog, zakaj ne plačajo delavcem več, kot jim, ker so prepričani, da so vselej predragi. Delavci tako garajo in se poganjajo proti vselej enako oddaljenemu cilju, za plače pa se vedno najde razlog, da je treba z njihovim dvigovanjem še nekoliko počakati.
 
Drugi način neracionalnega vedenja je odlašanje. Ljudje vedno znova nekaj odlašajo celo tedaj, ko bi bilo v njihovo največje dobro, če ne bi. Lahko bi stavkali, a ne stavkajo; lahko bi se organizirali, a se ne, čeprav so podnebne spremembe že katastrofalne. Pristajajo na neoliberalni žargon in skušajo slediti vsak svojim sanjam. Za tem pa je strah, s katerim se krmijo megamašine.
 
Enako velja za neorganiziranost in nesposobnost odločanja, pa za odklanjanje pomoči, sabotiranje samega sebe. Vse naštete oblike vedenja so neracionalne, toda v neoliberalnem svetu so nenadoma videti zgolj kot psihološke motnje, za katere kajpak poskrbijo dobro plačani profesionalci, ki s svojimi storitvami dvigujejo BDP. Psihologija posameznikov je tako dobrodošla začasna rešitev, a saj dolgoročno niti ni treba razmišljati, ker je kapitalizem tu za vselej, kot poudarjajo ekonomisti.
 
Dodatne oblike neracionalnega vedenja so več kot dobrodošle: plahost, socialna tesnoba; nezmožnost za angažma, nezmožnost za recipročnost v medsebojnih odnosih.
 
Paradoksna značilnost neoliberalnega delovanja je tudi ta, da se ljudje trudijo biti čim manj opazni in celo neprivlačni, kajti izstopanje je lahko takoj problematizirano, če ni usklajeno s pričakovanimi oblikami izstopanja; na sebi imate lahko na primer celo raztrgane kavbojke, a raztrgane morajo biti natanko tako, kot je predvideno. Neprivlačni ljudje nikogar ne privlačijo že po definiciji, tako vedenje pa zgolj dokazuje, kako pomembno je, da je človek sam, da teka za svojimi sanjami in da pusti bližnjega čim bolj pri miru, medtem ko naj vse, ki prihajajo od daleč, zadrži kar rezilna žica.      
 
Čisto na koncu naj omenim še eno obliko neracionalnega delovanja, ki predstavlja vrhunec absurdnosti življenja v neoliberalnem svetu.
 
Dovolj neracionalno je, da izbere človek partnerja, s katerim ne more biti srečen, vrhunec norosti pa je, da se ekonomisti in politiki hvalijo z nizko stopnjo nezaposlenosti, čeprav veliko ljudi opravlja povsem dolgočasna, nezanimiva, neustvarjalna, duhamorna, repetitivna in celo smrtno nevarna dela za bedno mezdo. Ne, ker so se tako odločili, pač pa zato, ker izbire sploh niso nikoli imeli.
 
In do večera boste gotovo vsaj trikrat slišali politike in ekonomiste zatrjevati, kako zelo so ljudje svobodni, koliko svobodne volje imajo in kako dobro je živeti v družbi tveganja, izobilja, demokracije, vladavine prava in – svobodnih izbir. Kot rečeno: norost.