Zavest o okolju

Vsak človek je spontano prepričan, da približno ve, v kakšnem okolju živi. Zato tudi niso redke razprave med navadnimi ljudmi pa tudi med strokovnjaki, kaj vpliva na človekov razvoj, geni in/ali okolje. Zdi se, da je tako razmišljanje dovolj, pa vendar ni, ker je preveč preprosto, pojasni pa malo ali nič. Zavest o okolju namreč zajema nekaj prvin, zaradi katerih se mora zavest bistveno spremeniti, če zares hočemo, da bo o okolju, kakršno resnično obstaja; ko govorim o okolju, seveda ne mislim samo na drevesa, reke, gore in travnike. Spontana zavest o njem veliko premalo ve o upravljanju z zavestjo, o oblikovanju ignorance in nevednosti [o okolju], o reguliranju potrošništva, o vlogi vojske in vojaških proračunov, ki bodo v prihodnosti odločilni dejavnik naših življenj, ki se danes oblikujejo v okolju, o katerem še v času francoske revolucije ni imel nihče niti najmanjše ideje. Prvič v zgodovini človeštva smo namreč prebivalci sveta, čigar koordinat ne razumemo dovolj dobro, zlasti pa je pomembno, da jih najverjetneje ne moremo več spreminjati tako, da bi delovale v naše dobro; vse bolj je videti, da se okolje spreminja po svoje in proti temu, kar je v našem najboljšem interesu. Naj navedem en sam stavek, značilen za današnji čas, o njem razmišlja današnji The Guardian: globalno segrevanje plus neenakost je recept za kaos – poglejte, kaj se dogaja v Čilu. Sočasno predlaga klinični psiholog Jordan Peterson rešitev iz kaosa – dvanajst pravil življenja.

Norost sveta pa je, da se ljudje z orjaškimi vsotami denarja še naprej obnašajo, kot da je vse v najlepšem redu in da deluje po nekakšnih naravnih zakonitostih, ki skrbijo za harmonije, notranjo uravnoteženost, blagostanje in vse drugo. Najbogatejše korporacije tako še vedno ponujajo politikom velikanske vsote denarja, ker jim ti obljubljajo, da bodo poskrbeli za zakonodajo in za davčne olajšave, ki jim nato prinesejo neprimerno več denarja, kot ga porabijo za donacije.
 
Naftne korporacije na primer odprejo mošnjiček, iz katerega potegnejo nekaj milijonov dolarjev, nato pa v obliki davčnih olajšav v taisti mošnjiček pospravijo nekaj milijard. Tako je to. Črpanja nafte verjetno ne more zmanjšati, kaj šele ustaviti niti ljubi Bog, če sploh obstaja. Dvanajst pravil življenja Jordana Petersona pa so še slabša kot slaba šala.
 
Očitno je, da delavci od vsega tega silnega premoženja nimajo prav ničesar. Ko nanese beseda nanje, ne govorijo o davčnih olajšavah, pač pa predvsem o tem, kako so še vedno prevelik strošek, ki ga je treba zmanjšati za vsako ceno, ker domnevno ogroža zapovedano nenehno rast gospodarstva.
 
Resnična grožnja so torej predragi delavci, ne korporacije, ne milijarderji, ne naftni šejki, ne konservativni politiki in avtoritarni voditelji sveta.
 
Pravljica o svobodnih trgih, na katerih lahko vsakdo uspe, če sanja dovolj dolgo, leta za sanjami, je vztrajen, deloven in discipliniran ter se tudi sicer drži predpisanih pravil igre, zaradi mene jih je lahko jih je 12 ali 1212, pa ne bo nič bolje, je res samo pravljica, kajti dejstva kažejo, da so svobodni trgi v lasti velikih korporacij, ki skrbijo za blagostanje (welfare) – velikih korporacij.
 
Še en naslov iz današnjega časnika (The Guardian): Požari v Avstraliji so tako uničevalni, da verjetno nikoli ne bomo našli na tisoče sežganih trupel koal.