Zaskrbljenost

Na isti strani časnika The Guardian preberem: Trumpu je povsem vseeno za Ameriko (Joe Biden says Trump does not care about America); Na Antarktiki odkrili prvo aktivno uhajanje metana z morskega dna (First active leak of sea-bed methane discovered in Antarctica). Razmišljam. Medtem ko je ameriškemu predsedniku bržčas res vseeno, kaj se dogaja z Ameriko, z Američani in Američankami, kar pomeni, da je brezbrižen in da ga usoda njihovih življenj v resnici ne zanima, saj ga zanima zlasti lastno udobje in pripadnost eliti, so znanstveniki zelo, izjemno zaskrbljeni (The methane cycle is absolutely something that we as a society need to be concerned about, said Thurber. I find it incredibly concerning.).

Prostodušnost in brezbrižnost enega samega človeka sicer vplivata na množice ljudi po vsem svetu, saj zna mož poskrbeti tako za spektakle kot za norčave izjave, zaskrbljenost nekaj znanstvenikov pa je skoraj pogrešljiva, ker večina ljudi zanjo niti ne ve. Kar je torej domena enega, kot da je glavna naloga ljubljenega vodje, da zabava ljudstvo, je takoj predmet številnih razprav, kritičnih odzivov in analiz, kar je objektivno dejstvo sveta, pomembno za čisto vsa živa bitja, je najpogosteje zgolj nekaj, kar je še manj pomembno od komarjevega brenčanja okoli glave. Komarja odženemo z zamahom roke, morda ga celo pošljemo v večna lovišča, objektivnih naravnih pojavov pač ne moremo kar odgnati; ti ne izginejo niti, če jih dolgo časa aktivno zanikamo. Ameriškega predsednika lahko volivci in volivke vnovič izvolijo, ni pa nujno, da ga; toliko svobodne volje pa že premorejo, celo če je iluzija. Političnih in gospodarskih sprememb z njim ali brez njega sicer ne bo ali pa ne bodo omembe vredne, vendar se bodo pojavljale znova in znova na prvih straneh časopisov, kot da so silno pomembne. Objektivne podnebne spremembe bodo vse bolj dramatične, a jih ne bo na prvih straneh časopisov. Tako je to, novinarji pa vztrajno trdijo, da delujejo v službi resnice in da želijo odjemalce objektivno informirati o stanjih sveta. Preprosto jim ne verjamem – vsaj večini ne.
 
Namesto mobilizacije celotnega človeštva, ki morda še lahko kaj naredi, da prepreči najhujše, mislim na podnebne spremembe, se iz dneva v dan ukvarjamo z analizami čivkov bolj ali manj pomembnih politikov, ki so pomembni predvsem zato, ker so razvpiti, ne pa zato, ker so inteligentni, da ne rečem modri. Nenehno nekomu nekaj dokazujejo, namesto da bi modro in preudarno vodili državo in državljane, zmerjajo drug drugega, se prilizujejo zdaj enemu zdaj drugemu, sklepajo kompromise sumljive vrednosti in vztrajno kričijo, da vodijo svoj narod v lepšo prihodnost, ki se odmika, kot se sicer odmika obzorje, za katerega morda naivno verjamemo, da je čisto blizu.
 
Vse to delamo, ne da bi se spraševali, zakaj in čemu. Dan je tako dnevu enak, zdi se, da manjka le nekoliko svobode, ker je koronavirus tako zloben, da nam jo je zagodel prav zdaj, ko so počitnice in je čas dopustov.
 
Ko bo svobode več in več je zagotovo bo, bo kajpak vse drugače, le da bo takrat na vrsti odplačevanje velikanskih dolgov, ki jih prav zdaj države mirno kopičijo, ko razdeljujejo milijarde evrov druga drugi, politiki pa se spet držijo za roke in se veselijo, na vrsti bodo podnebne katastrofe nepredstavljivih razsežnosti, zaskrbljenost znanstvenikov pa bo še naprej predmet zanikanja, posmeha in brezbrižnosti.
 
Napočil bo dan, ko vrnitev v katero koli normalnost objektivno ne bo več mogoča, ljudje pa se bodo predvidljivo neracionalno spraševali, le zakaj tega nisem storil takrat, ko je bil še čas.