Zanikanje kapitalistične norosti in prihodnost sveta

Približuje se nova globalna recesija, o kateri trenutno govorijo in razmišljajo redki ljudje. Prejšnja se pravzaprav nikoli ni zares končala, čeprav mainstream mediji nenehno poročajo, kot da jim gori za petami (in v resnici jim gori, le da tega še ne vedo!), da je ni več in da vse raste in da smo lahko vnovič veseli in radostni, ker nam gre v življenju tako dobro. Začela se je okoli leta 2008, v resnici pa segajo njene korenine daleč nazaj. Robert Brenner nam pove, kako jo moramo misliti in zakaj se dogaja nova (What is good for Goldman Sachs is good for America: the origins of the current crisis, dostopno na https://www.versobooks.com/blogs/4122-what-is-good-for-goldman-sachs-is-good-for-america-the-origins-of-the-current-crisis). Dodajam pa še nekaj malenkosti iz klinike.

Temeljna ideja kapitalistične norosti je sorazmerno preprosta, pod njo pa se prav gotovo podpiše tudi Karl Marx: obstajajo velikanski nerazrešeni problemi v kapitalizmu. To so problemi, ki jih številni politiki in ekonomisti, navadni ljudje, kolikor sploh vedo zanje, in drugi sistematično zanikajo, kar pomeni, da zanje preprosto nočejo vedeti. Zanikanje je kajpak izraz, pod katerega se z veseljem podpiše Freud, ki najbolje ve, kako dolgo so ljudje zmožni zanikati resnične, globoke probleme in se vesti, kot da ne obstajajo, celo v trenutku, ko jim že teče voda v grlo.
 
Pa vendar so to realni problemi, resnični problemi, ki se ne razrešijo, če jih zanikamo. Na zanikanju je namreč nekaj primitivnega, magičnega, čarobnega. Ljudje morda verjamejo, da se bodo problemi nekako razrešili sami od sebe. Saj včasih tudi zares se. Večinoma pač ne in ne pomaga niti ples, niti čaranje, niti prižiganje svečk, niti molitev, niti karkoli drugega. Celo v Čudolandiji ni nič drugače.
 
Psihološko je pomembno tudi dejstvo, da so največjo krizo po letu 1929 reševali na načine, s katerimi so se strinjali največji umi tega sveta, znanstveniki, Nobelovi nagrajenci, profesorji ekonomije z najbolj uglednih svetovnih univerz, ugledni in izjemno dobro plačani strokovnjaki, ki so napisali desetine najbolj branih knjig in učbenikov sveta.
 
Dobičkonosnost kapitalizem že dolgo časa za silo vzdržuje s pomočjo ostrih rezov, s katerimi omejuje rast kupne moči prebivalcev in uničuje že dosežene standarde življenja, ki so merilo njegove kakovosti.
 
Na tem je nekaj norega in še bolj primitivnega, kajti ljudje naj bi obenem verjeli, da jim gre vedno bolje. Vse tri razsežnosti kapitalistične norosti se tako povežejo v eno samo celoto: objektivno propadanje kapitalizma; izbrana vrhunska znanost kot eno samo veliko zanikanje objektivne realnosti; radost ljudi, ki se obnašajo, kot da ne živijo na tem planetu.
 
Sedaj prihaja konec. V eno samo celoto se povezujejo: katastrofalne podnebne spremembe; ekonomski pogoji življenja; zanikanje realnosti.
 
Če bi obstajali samo ekonomski dejavniki, bi se dogajalo to, o čemer piše Michael Roberts (Not before the sun burns out, dostopno na https://thenextrecession.wordpress.com/2018/11/12/not-before-the-sun-burns-out/): kapitalizem, ki ga ne nadzorujejo ne kapitalisti ne delavci, nevidni Leviathan, bi povozil zmožnosti človeških osebkov, da ustavijo nepovratne spremembe lastnih življenj, sam pa bi deloval naprej kot neumna mašina.
 
Ker pa bodo podnebne spremembe ustavile sam kapitalizem, bo prihodnost bistveno drugačna.