Zanikanje do konca

Preberem jutranji časnik. Najprej The Guardian. Pritegne me naslov prispevka o vojnih zločincih, ki so krivi za pokol v Srebrenici. Mineva četrt stoletja, nekateri, ki so takrat pobijali, pa se še vedno svobodno sprehajajo po ulicah. Kako je to mogoče? Še več, obstajajo ljudje, ki preprosto zanikajo pokol v Srebrenici, zanikajo genocid nad tamkajšnjim prebivalstvom, in živijo ljudje, ki slavijo takratne krvnike kot junake. Dogodke v Srebrenici označujejo kot prevaro in laž, kot izmišljotino, čeprav je vse posneto in obstajajo priče. A zapisano vprašanje je vendarle naivno. Odgovor nanj namreč dobro poznamo: ni težko zanikati dogodkov. Ljudje celo zlahka zanikajo, saj se je tako najlaže obnašati, kot da nekaj ne obstaja, in živeti naprej. Do bridkega konca. Vmes je kajpak nenehno zatrjevanje, da se kaj tako groznega, kot je vojna, ne sme nikoli več zgoditi, da bo prihodnost drugačna.

Živijo mladi ljudje, ki se resno sprašujejo, ali imeti otroke, kajti onstran zanikanja podnebnih sprememb so resni scenariji njihove prihodnosti, ki verjetno ne bo rožnata. Andrew Glikson z ANU Planetary Science Institute, Canberra te dni piše: višanje ravni toplogrednih plinov in njihove povratne zanke na kopnem in oceanih bodo tu verjetno še dolgo časa. To zlasti pomeni, da ne bodo magično izginili.
 
Zanikanje zapisanega ne bo pomagalo, mladi ljudje se bodo v stiski še naprej tesnobno spraševali, ali imeti otroke ali raje ne. Ko so se okoli leta 1990 podirali totalitarni režimi in padali zidovi, je bilo v zraku veliko optimizma, prihodnost je bila videti svetla, prostora za sanje je bilo veliko. Zastopniki neoliberalizma nas od takrat naprej vztrajno nagovarjajo, naj sanjamo še naprej in sledimo sanjam, medtem pa se realnost brutalno spreminja tako, da je danes, tri desetletja pozneje, bolj realistično misliti na apokalipso.
 
Podnebne spremembe se bodo namreč stopnjevale, kapitalistične krize ne morejo izginiti, ker so notranje kapitalizmu kot sistemu, cepiva zoper koronavirus še lep čas ne bo, ni nemogoč vzpon avtoritarnih režimov. Zanikanje, češ da vse to ne obstaja ali ni mogoče, ne bo pomagalo niti malo.
 
Zanikanje je močan obrambni mehanizem, ki pa je, evolucijsko vzeto, zelo problematičen. Ko stoji lačni lev nekaj metrov pred človekom, ta pa zanika njegov obstoj, da bi sanjal še naprej, je realno pričakovati dvoje. Lačni lev si bo postregel s kosilom, njegovo kosilo pa ne bo imelo nobenih priložnosti več za sanje.
 
Prihodnost ni več linearno nadaljevanje sedanjosti. Saj nikoli ni bila. Iz zgodovine vemo, da se je velikokrat nenadoma zgodil prelom, sanj je bilo preprosto konec, potem se je rodilo nekaj drugačnega.
 
Nekaj drugačnega se bo zagotovo rodilo. V to smo lahko prepričani. Takrat bo za nazaj postalo jasno, kako zaplankani smo celo takrat, ko se zavzemamo za različnost, drugačnost in solidarnost. V resnici pogosto zanikamo razsežnosti različnosti in drugačnosti, ker je razmišljanje o njej kognitivno zahtevno, čustveno obremenjujoče in politično nekorektno.   
 
V boju zoper zanikanje realnosti smo nihilisti. Le da moramo nihilizem ustrezno razumeti.
 
Razumemo ga, če globoko dojamemo Nietzschejevo razumevanje prevrednotenja vseh vrednot. Današnji svet popolnoma obvladuje logika denarja, tekmovalnosti kapitalistov, izkoriščanja delovne sile, povečevanje družbenih razlik. Samo slep človek ne vidi potrebe po prevrednotenju teh vrednot.