Zakaj kaznovanje otrok ne deluje

Spraševanje, kdaj otroka kaznovati, kako ga kaznovati, ga udariti ali ne, ga tepsti po mehkih delih telesa ali tudi drugje, kot se sprašujejo nekateri strokovnjaki, je povsem zgrešeno že, če samo malo vemo, kako delujejo možgani in kaj kaznovanje pomeni. Ko govorimo o kaznovanju otrok, moramo vedeti, kaj imajo s kaznovanjem skupnega strah, občutek sramu in ponižanosti, kakšno vlogo ima pri tem amigdala. Prav tako nam koristi, če vemo, kako pomembna so čustva za vsakega človeka, kako nanj vpliva strah, kako vpliva občutek radosti in veselja.

Navadno odrasli kaznujejo otroke. Lahko je tudi drugače, saj tudi odrasli ljudje skušajo kaznovati druge odrasle ljudi; vsakdanje življenje je napolnjeno z nenehnimi oblikami drobnega in posrednega kaznovanja. Kaznovati jih hočejo zato, da bi vplivali nanje. Domnevajmo, da jih kaznujejo, da bi dosegli kak pozitivni cilj. Verjamejo na primer, da se bo otrok zaradi kazni poboljšal, da bo torej spremenil svoje vedenje in delovanje tako, da bo tisti, ki ga kaznuje, zadovoljen. 
 
Sedaj poglejmo, kaj sprožijo v otroku zastraševanje, grožnja s kaznijo in kazen sama.
 
Tu vstopi v igro amigdala. To ni nič drugega kot evolucijsko zelo mlad in gost skupek nevronov, ki obdeluje informacije in presoja, ali so nevarne za preživetje organizma ali ne.
 
Vendar pa se amigdala ne odziva samo na grožnje in nevarnosti, kot včasih mislijo ljudje in celo strokovnjaki, saj se odziva tudi na dražljaje, ki niso nevarnost, ampak predstavljajo nekaj pozitivnega. Čisto po domače: ko amigdala misli, da predstavljajo dražljaji nevarnost, se ji začne mešati in potem znori, če jih je preveč, ko pa so dražljaji pozitivni, ko na primer vidi človek srečnega ali nasmejanega sočloveka, se umiri, njeno delovanje se zmanjša.
 
V okolju, v katerem možgani zaznajo veliko pozitivnih dražljajev, se dejavnost amigdale zmanjšuje, obenem pa se povečuje vedenje, ki si ga res lahko le želimo: odprtost, sprejemanje, premišljeno in umirjeno delovanje.
 
Kaznovanje otrok vznemiri amigdalo, katere delovanje se povečuje, otrok pa čuti vrsto negativnih čustev, kar se seveda izraža v njegovem negativnem in neproduktivnem vedenju. Nevroznanstveniki zato svarijo: negativni odzive na sprožilce, ki prihajajo iz okolja, silno težko sprožijo pozitivne učinke. Kaj smo torej dosegli s kaznijo? Hoteli smo doseči pozitivne odzive in pozitivne cilje, obenem pa smo zmanjšali verjetnost za eno in drugo. Dosegli smo torej toliko kot nič.
 
Vzgojitelji, starši, učitelji in drugi morda kdaj pa kdaj celo dosežejo pozitivne spremembe v vedenju in delovanju otrok s silo, s kaznovanjem torej, toda dolgoročno so se ustrelili v nogo.
 
Zastraševanje in kaznovanje namreč najverjetneje ne bosta spremenila naravnanosti otrok do odraslih ljudi, do dejavnosti ali do sveta kot takega, zlasti pa ne bosta kaj prida prispevala k dobremu, produktivnemu in učinkovitemu učenju.
 
Negativne izkušnje torej niso učinkovit način spodbujanja učenja, medtem ko ustrezno razumevanje in kognitivno procesiranje izkušenj, celo če so negativne, povečuje zmožnosti otroka, da samemu sebi omogoča in zagotavlja nove pozitivne izkušnje življenja.
 
Obstajajo različne poti v možganih, po katerih poteka procesiranje informacij. In za resnični napredek v življenju so pomembne tiste poti, ki omogočajo ustvarjanje kreativnih podob, kreativno reševanje problemov, razumno odločanje, načrtovanje lastnega vedenja, rabe jezika, predvidevanje in napovedovanje bodočih dejanj.
 
Namesto kaznovanja otrok nevroznanost predlaga tole. Ker vemo, da um bolj nagrajuje človeka kot izkušnje, saj nagrajuje že razmišljanje o bodočih izkušnjah, pa tudi poznejše spominjanje, so podobe predvidenih prijetnih izkušenj nagrada sama po sebi. Podobno velja za spominjanje. Spomin na prijetne izkušnje in izkušnje uspeha so nagrada in obenem spodbuda za načrtovanje novih prijetnih izkušenj in uspehov.
 
Ker pa je človek predvsem socialno in družbeno bitje, si je skoraj nemogoče predstavljati kognitivni in čustveni pomen nagrad, ki jih omogočajo drugi ljudje. Človek težko samemu sebi omogoči tako silovite in močne izkušnje, kot jih lahko omogočijo drugi. Posameznika lahko povsem zrušijo s svojimi kaznovalnimi dejanji ali pa ga z nagrajevanjem dvignejo v nebo.