Zakaj je bog izbral ravno mene

Film 1917 (Sam Mendes, 2019) je vsekakor treba videti. Nujno si ga je ogledati. Zakaj? Ker pripoveduje o eni najbolj norih in neumnih zadev, kar si jih je kdaj človeštvo storilo – prvi svetovni vojni. Pripoveduje na poseben način, ki je dober za razmišljanje o naravi človekove zmožnosti za etičnost tudi v najbolj neznosnih razmerah – ali pa celo ravno takrat. Režiser Sam Mendes ga režira na podlagi pripovedi svojega dedka, ki to katastrofo doživi na svoji koži. Alfred Mendes, tako je bilo dedku ime, se vključi v vojno pri rosnih šestnajstih. In naivno verjame, da je to dobra vojna, ki dobro poteka in se bo dobro končala. Ni niti dobra niti se ne konča dobro. Toda vmes se zgodi marsikaj, kar nam pove veliko o ljudeh, o njihovi naravi in o tem, kar imajo med seboj. Zakaj je torej bog izbral ravno mene za to noro poslanstvo? Ne vem, vem pa, da sem ga voljan sprejeti; človek je zmožen za dobro, pa čeprav nima za tako delovanje zadnjega razloga. Naj razume, kdor more. Zakaj torej sprejmem poslanstvo, ki mi ga nalaga bog, zakaj si ga naložim? Ne vem.

Človek je zmožen delati dobro za druge ljudi tudi na način, ki se zdi na prvi pogled povsem zmešan, neracionalen in do konca zblojen. Zakaj potem to naredi, čemu?
 
Vzporedno s filmom berem knjigo: Rich People Things: Real-Life Secrets of the Predator Class (Chris Lehmann, 2011). Ne mislim, da imata knjiga in film kaj skupnega, le naključje je, da sta se v mojem svetu oba pojavila v približno istem času.
 
Chris Lehmann, ugledni novinar in urednik, razgali v svoji knjigi dogme in napačne predstave, ki jih imajo ljudje o eliti oziroma o ljudeh, ki imajo v svojih rokah tako veliko denarja in premoženja, da si navadni človek tega ne more niti predstavljati. Morda pa je najpomembnejše, kar prinaša njegova knjiga, podroben vpogled v varovalne mehanizme, ki omogočajo eliti, da ohranja svoje privilegije, jih še povečuje in drži v železnem prijemu večino vsega premoženja, kar ga imajo ljudje, ne da bi ji mogel kdo očitati, da je zlobna; elita pač dela, kar se od nje tudi pričakuje – skuša biti elita še naprej.
 
Da ne bi kdo naivno verjel, da bo elita kdaj sprostila svoj železni prijem in pristala na pravičnejšo delitev vrednosti, ki jo ustvarjajo delavci, ter pravično porazdelitev premoženja, ki ga je na tem svetu zares veliko.
 
Razmišljanje, zakaj je dobro biti dober človek, ima v orisani perspektivi radikalne razsežnosti, ki jih tako izjemno izriše tudi film Sama Mendesa; film je narejen na poseben način, ki ga režiser postavi na preprost temelj: zgodba ni nič brez čustvenega naboja.
 
Prenesti je torej treba sporočilo, sicer lahko umre veliko ljudi - 1600. Kdo bo to storil, vedoč, da v vsakem trenutku lahko umre tudi sam, saj je sovražnik dobesedno povsod naokoli?
 
Jaz.