Zakaj biti proti kapitalizmu

Berem novo knjigo, ki sem jo prejel pravkar: Erik Olin Wright, How to Be an Anticapitalist in the Twenty-First Century (Verso, 2019). V izvrstni knjigi, ki je nastajala v letu 2018, se avtor ne sprašuje, zakaj biti proti kapitalizmu, temveč razmišlja, kako biti proti njemu. Zdi se sicer povsem noro, da bi bil človek proti kapitalizmu, ki je tako izjemno uspešen v proizvodnji dobrin, te iz dneva v dan povečujejo blaginjo milijonov ljudi po vsem svetu, pa vendar si je koristno vzeti nekaj časa, prebrati knjigo in nato razmisliti o njeni vsebini, ne pa soditi vnaprej in ostati zaplankan, obdan z dobrinami. Vem, da polovica odraslih Slovencev sploh ne bere knjig, kar je katastrofa sama po sebi, toda sam ne stavim nanjo – stavim na ono drugo polovico, kar je še vedno nekaj manj kot milijon ljudi. Skupaj pa že lahko nekaj naredimo tudi brez one druge polovice, če ne bi hotela sodelovati.

Stavim tudi zato, ker je zgodba o uspešnosti kapitalizma standardna – tako jo imenuje Erik Olin Wright. Torej obstaja še ena zgodba, drugačna zgodba, alternativna in nestandardna zgodba, saj standardne zgodbe ne nastajajo po naključju, ampak so v obtoku zaradi koristi, ki jih imajo nekateri ljudje. Prav nestandardna zgodba me zato zanima veliko bolj kot ona prva, standardna, ki je zlizana, dolgočasna, nezanimiva in kognitivno nezahtevna – prevladuje pravzaprav natanko zato. Zanimajo me zahtevne zgodbe, da se možgani ne polenijo.
 
Temeljno spoznanje o naravi sveta in realnosti je: alternativa je mogoča. Nikoli ne bo mogoče dokazati napačnosti te izjave.
 
Primer. Vzporednica.
 
Poljski filozof Leszek Kołakowski je nekoč dejal, da se je zelo koristno učiti iz zgodovine. Podobno kot Freud je vedel, da preteklost nikoli ne ostane zadaj, ampak je vselej na različne načine navzoča v sedanjosti. Ali kot je rekel filozof: v sedanjosti prepoznavamo obraze teh, ki jih je zaznamovala preteklost. Tako prepoznavanje je pomembno zlasti tedaj, ko prepoznavamo na obrazih takih ljudi temno dediščino preteklosti.
 
Temna dediščina preteklosti ni nevtralna in ni blagodejna. Pravzaprav je nevarna, včasih pa je celo zelo nevarna. Zato je treba misliti še toliko več in bolje. Nadaljujem.
 
Vse pogostejša so prepričanja, da potrebujemo nova močna družbena gibanja, ki bi s svojim pritiskom na vlade dosegla radikalne družbene spremembe v načinih življenja ter na tak način zaustavila vsaj podnebne spremembe.  
 
Radikalne družbene spremembe naj bi pomenile preobrazbo gospodarstev, inovacije in drugačne, bolj vzdržne načine življenja ljudi po vsem svetu. Odlično.
 
In kaj še piše Erik Olin Wright?
 
Sredi bogastva in razmetavanja z energijo obstaja revščina. Capitalism is an inequality-enhancing machine as well as a growth machine. Kapitalizem je torej oboje: mašina, ki povečuje neenakosti med ljudmi, in mašina, ki spodbuja rast.
 
Politiki in mainstream ekonomisti hvalijo eno, medtem ko druge niti ne omenjajo. Če jo že omenijo, to naredijo na piarovsko zanimiv način, da ljudje ne bi bili preveč prizadeti. Neenakosti so zato vselej tam daleč nekje ali pa so čisto majhne. Celo če niso majhne danes, so take, da bodo majhne že jutri.
 
Toda kapitalizem zaradi zahteve po brezmejni in neskončni rasti ne more zmanjševati neenakosti, če ga nekaj ne prisili k temu, poleg tega uničuje okolje. Zemlja je pač omejena. Kapitalizem je zato treba omejiti.
 
Ker pa je alternativa mogoča, je omejevanje premalo. Mogoče je namreč zgraditi drugačen sistem družbenega življenja.
 
In ta že nastaja, poudarja avtor knjige, ki jo berem z velikim užitkom. V svetu, ki ga obvladuje kapitalistična mašina, se že pojavljajo prvine novega sveta. To je še veliko bolje kakor razmišljanje o inkluziji v obstoječi svet.
 
Alternativa pomeni nastajanje in oblikovanje novega sveta v obstoječem svetu, ki temelji na solidarnosti, demokraciji in svobodi ljudi, družbeni pravičnosti, egalitarnosti in enakem dostopu do tega, kar potrebujejo ljudje za razcvet lastnih življenj in blagostanje. To ni učinek ali rezultat inkluzije, ampak je posledica ustvarjanja novega. In pri tem končno lahko sodelujejo čisti vsi ljudje, ki imajo željo po novem. Nihče ni izključen, razen če se izključi sam, oziroma se sploh noče vključiti in the first place.