Zajec v klobuku

Ali se je torej Lacan motil, ko je trdil, da ne moremo biti srečni, dokler niso srečni vsi ljudje? V Etiki psihoanalize spregovori na koncu o tragični razsežnosti psihoanalitične izkušnje. Ne govori torej o sreči in zadovoljstvu in normalnosti pacienta, ampak o nečem drugem, bistveno drugačnem. Potem pa reče dobesedno tole: nihče ne more biti zadovoljen, ne da bi bili zadovoljeni vsi. Ne prehitevajmo. To je namreč obrazec, ki se pojavlja v vsakdanjem življenju, v politikah vsakdanjega življenja; ne nanaša se na zadovoljstvo ali celo srečo, temveč na zadovoljenost, na željo torej. V tem kontekstu se pojavi analitik, nadaljuje Lacan, in se ponudi, da sprejme zahtevo po sreči. Sprejme jo, ker verjame, da bodo ljudje v analizi znali zgrabiti zadevo na pravem koncu. Poudarjam: na pravem koncu. Ponuja se namreč tudi možnost in Lacan je kajpak ne spregleda, da napravi človek svojo željo za tržno blago. Ko spremeni svojo željo v tržno blago, to se v kapitalizmu od njega tudi pričakuje, lahko z njo mešetari, to pa pomeni, da jo lahko prodaja in zadovoljuje z blagom, ki se pojavlja na trgu. Je to pot k sreči? Seveda ni, saj sreča nima ničesar skupnega niti z zadovoljstvom niti z zadovoljenostjo želje na kapitalističnih trgih.

Zajec tiči povsem drugje, v drugem grmu. Lacan pravi, da tiči v spremembi objekta (želje). Zelo preprosto: če hočemo nekaj jesti, potem jemo – knjigo.
 
Kako sedaj povezati idejo sreče, želje kot tržnega blaga in zahtevo po sreči, ki jo sprejme analitik? Kaj sprejme?
 
Najprej moramo odstraniti možnost razlage, ki pravi, da je analitik nekakšen Božiček, ki ve, kako osrečiti pacienta, kako ustreči njegovi želji. Taka naloga je nesmiselna, obenem pa je tudi nepotrebna, kajti pacient bi se lahko zadovoljil z ugotovitvijo, da mora spremeniti svojo željo v tržno blago in se osrečiti z blagom, ki je pač na trgu. Če bi vse to sprejel, se sploh ne bi oglasil pri analitiku, ampak bi mešetaril z željo, to pa tako ali tako ves čas že počne; za mešetarjenje ne potrebuje analitika. Čemu se torej nekega dne pojavi pred njegovimi vrati?
 
Pacient se pojavi pred analitikovimi vrati, ker vsaj nezavedno ve, da z željo ni tako enostavno, kot se zdi na prvi pogled, da spreminjanje želje v tržno blago ne razreši prav ničesar – pravzaprav ne pomeni nič drugega kot to, da pride z dežja pod kap, da je iz dneva v dan bolj nevrotičen.
 
Natanko zato analitik sprejme pacientovo zahtevo po sreči, le da nekaj ve, da si je glede nečesa povsem na jasnem.
 
Analitik si je na jasnem glede svoje želje. Take so tudi Lacanove besede, če to kaj pomeni, a saj se nočem sklicevati na gospodarja.
 
Obstaja torej razlika med analitikom in pacientom, ki je v tem, da si slednji ni na jasnem glede svoje želje, zato se tudi obrne na analitika, ker verjame, da je njemu nekaj jasno.
 
Ker mu je dejansko jasno, pacientu nekaj da. Resnično, analitik nekaj da pacientu, ta pa ne pričakuje, da bo dobil prav to, kar zares dobi.
 
Naj se zadevi približam še iz drugega zornega kota. Pacient, ki skuša spremeniti svojo željo v tržno blago, ni srečen, ker se zapleta v nekaj nemogočega. Spoznava, da ni na pravi poti, da nekaj ne deluje, kot je pričakoval. Ne ve, kaj ne deluje, ni mu jasno.
 
Tu pride do polnega izraza to, kar je analitiku jasno. Jasno mu je namreč, da ne more želeti tega, kar želi pacient, nemogočega torej. Pacient želi nemogoče, analitiku je to popolnoma jasno, sam pa ne more želeti nemogočega. V tem je njuna razlika, ki je izjemno produktivna.
 
Zahteva po sreči, ki jo analitik sprejme, je torej zavezana želji in neki oviri, zaradi katere analitik ne more želeti nemogočega. Nisem rekel, da ne more biti srečen – ravno nasprotno. Naj poudarim: analitik ne more želeti nemogočega, tudi če bi hotel – a saj ne more.
 
Obstaja torej moralni in etični cilj analize, ki nikakor ni v tem, da ljudje preoblikujejo svoje želje v tržno blago, kot se od njih ves čas pričakuje. Cilj je prav tako jasen, kot je analitiku jasno, da ne more želeti nemogočega: delati dobro za dobro drugega.
 
Cilj je jasen, to pa še ne pomeni, da je pot do njega lahka. Lacan čisto na koncu zato poudari, da nikakor ni nujno, da je človek, ki dela dobro za dobro drugega, povsem zavarovan pred vsakimi poškodbami. Ni zavarovan in tega se dobro zaveda. Kljub temu vztraja in včasih za tako vztrajanje plača visoko ceno.
 
In če popuščamo glede svoje želje, smo že krivi. Lahko vztrajamo v krivdi, a potem zgodba o sreči ni več mogoča, ni je mogoče uresničiti – ostane le še mešetarjenje v luči nemogoče zahteve po nenehni rasti vsega.