Zahteva po protejskem človeku

Nenehno poudarjanje ničvrednosti filozofije in nepomembnosti različnih filozofskih idej oziroma konceptov za vsakdanje realne probleme življenja ljudi v kapitalizmu ima tudi povsem logično nadaljevanje, ki paradoksno povečuje natanko pomen filozofiranja, zato razumem zlivanje gnojnice po filozofiji kot simptom v pristno Freudovem pomenu besede. Temeljni princip delovanja kapitalizma je namreč izjemno preprost in nam pomaga razumeti zapisani paradoks: naj se vse ves čas in brez premora radikalno spreminja in tudi spremeni, da se v temelju ne bi čisto nič spremenilo. Zlasti se ne more nič spremeniti v tistem smislu, ki ga zastopa natanko filozofija: univerzalni prostor človeškega, tega, kar imamo lahko ljudje med seboj, prostor, v katerem bi morali biti vsi ljudje vključeni in ne bi bil niti eden izključen. Ne obstaja sofistika, ki bi lahko zapisano preobrazila tako, da bi obenem zagovarjala obstoj kapitalizma, kakršnega poznamo. Ta namreč po definiciji ne more oblikovati takega univerzalnega prostora.

Natanko zato živimo v svetu, v katerem od nas nenehno pričakujejo in celo zahtevajo svobodne izbire. Vsak dan poslušamo propagando, kaj vse lahko [moramo] narediti, ker smo svobodni in da bi bili svobodni. Danes dobesedno moramo biti svobodni in se moramo svobodno odločati za to, kar je vnaprej narejeno, ponujeno in zahtevano, da izberemo. Taka svoboda pa je paradoksna, kajti protejski človek, prav taki ljudje namreč smo, ker moramo biti, ni svoboden, ker se nenehno spreminja in preoblikuje, da bi bil in ostal podjetnik lastne eksistence, ki se mora natanko prilegati, prav prek posameznikovih iluzij o svobodnem življenju, obstoju in delovanju poznega kapitalizma. Taka je ideologija ob koncu sveta, kakršnega poznamo. Kdor ne poskrbi za delo, plačo, zdravstveno zavarovanje, pokojnino in socialno varnost, je povsem sam odgovoren za neuspeh v življenju, ki nujno sledi, kajti vsakdo je lahko podjetnik in prav zato tudi mora biti. Prihodnost je negotova, zato so posamezni človeški osebki še toliko bolj odgovorni za svoja življenja. Svobodni so, zato morajo biti odgovorni in morajo zmanjševati negotovost ali pa vsaj skrbeti zanjo, karkoli že to pomeni. 
 
Problem s paradoksom svobode pa ni majhen. Navidezno svobodni ljudje kot podjetniki skrbijo vsak zase, lahko pa tudi skupaj skrbijo vsak zase, medtem ko za temeljne koordinate njihovega družbenega življenja skrbijo milijarderji s človeškim obrazom, ljudje, ki imajo izrazit socialni čut, zavest o obče dobrem, zlasti pa imajo čut, kako svoje milijarde še povečati, da bodo postale bilijoni.
 
Družbeno življenje tako postaja nenehno spreminjajoči se veletok propagande in spektaklov za gigantske globalne množice gledalcev, obenem pa se spreminja v orjaško mašino, v kateri nimajo čisto nobene vloge dostojanstvo ljudi, tradicionalne vrednote, svetost življenja ter zmožnost človeških bitij, da upajo na resnično radikalne spremembe. Upanja namreč ni več, kajti že zdavnaj so razglasili, da alternativa preprosto ne obstaja. Nekaj je dokončno izginilo. Vsaj vtis, za katerega skrbijo z vsemi močmi, je tak.
 
Empirični podatki pa sproti dokazujejo, kaj se v resnici, onkraj ideologije, dogaja s kapitalizmom. Vlagatelji so zadržani, potrošniki so zadržani, globalno gospodarstvo se ohlaja. Vsakdo izgublja, navaja Michael Roberts v svojem dnevniku Roberta Azevêda, generalnega direktorja WTO: Everyone loses … every single country will lose unless we find a solution for this. In kakšna rešitev naj bi to bila?
 
Ob tem vprašanju se velja še enkrat zamisliti nad klasičnim Marxovim spoznanjem, da kapitalizem sam nenehno odkriva rešitve problemov, ki jih ustvarja, toda odkriva jih tako, da problemi ostajajo nerešeni.
 
Nekoliko oddaljeno vzporednico odkrivam v filmskem svetu, ki pričuje za resnične dogodke iz realnega sveta. Po ogledu tretjega dela serije Černobil sem si zato ogledal še nekaj številk, ki utegnejo biti zanimive za vsakogar.
 
Pljuča povprečnega kadilca prejmejo v enem letu 160 000 μSv ionizirajočega sevanja. Kadilec torej ni izpostavljen samo strupom in rakotvornim molekulam, ampak tudi radiaciji. Za primerjavo: največ smrtonosnega sevanja niso deležni ljudje, ki živijo blizu Fukušime ali Černobila, ne dobijo ga astronavti, ampak kadilci. 160 mSv sevanja prispevata manj kot dva zavojčka cigaret dnevno, zlasti zaradi vdihavanja polonija in svinca. Šele polletno potovanje na Mars, na katerem se je težko zaščititi pred kozmičnim sevanjem, prinese več sevanja: 250 mSv.