Zahteva po dizajniranju popolnosti

Preden se rodi psihoanaliza, nekateri filozofi že dobro vedo, da človeško bitje ni identično s seboj, da ni, kar se spontano zdi, da je. Zveni nekoliko abstraktno in malce čudaško, vendar prav analitična izkušnja potrjuje zapisano. In ko rečem psihoanalitična izkušnja, mislim na čisto običajne vsakdanje izkušnje ljudi, kot jih artikulirajo pred analitikom. To so izkušnje sebe, ki jih razumejo tako, da verjamejo v obstoj pravega jedra svoje identitete in tega, kar se pojavlja na površju; na površju je maska, pod njo pa je skriti pravi jaz. Mislim tudi na izkušnje mladih ljudi, rojenih po letu 2000, ki so podrejeni zahtevam po popolnosti, kot ni bila podrejena še nobena generacija doslej. Rada bi bila nekaj velikega, rada bi bila oboževana, spoštovana, ljubljena, idealizirana. Popolna. Ali niso to sanje velikega števila mladih ljudi? Kot bi sanjali, da se jaz lahko pojavi pred seboj tako, da bo njegov videz popoln. To ne bo več naravni, resnični jaz, ki leži v jedru, pod površjem oziroma pod masko, temveč bi bil povsem umetno ustvarjeni jaz, čisti izdelek, ki bi bil v celoti na površju, da bi ga drugi ljudje lahko občudovali, kot da nastopa na odru. Bil bi na površju kot popolni izdelek, kot dizajnirana popolnost. A jaz moram biti popolna in v to verjamem ne glede na to, da se hkrati zavedam, o kakšni norosti govorim. Zavedam se torej, da govorim o norosti, vendar … Tu je očitno na delu razcep, o katerem vedno znova govori Freud. Nisem zmožna narediti koraka naprej, ker nisem prepričana, da to, kar v teoriji vem, tudi verjamem. Ne vem, če verjamem, oziroma vem, da ne verjamem. Razkorak je med vednostjo in verjetjem, med zavestjo, ki ve in ve, da ve, ter nezavednim – nezavedno ne verjame, da je taka popolnost zares norost.

Ko govorimo o popolnosti, velja izpostaviti še eno temeljno Freudovo spoznanje o naravi človekove duševnosti. To je razlika med željo in gonom. Freud dokaže, da je gibanje želje sorazmerno preprosto: obstaja konstitutivni manko, ki jo poganja. V tem smislu je zato vselej že zadovoljena, le da zavest tega (še) ne ve. Z gonom je malce drugače.
 
Gon (der Trieb) predstavlja kroženje, pomeni kroženje okoli praznine v redu tega, kar je. Njegovo kroženje je torej gibanje, ki naj se nadaljuje. Želja, prav nasprotno, naj bi se končno zadovoljila, naj ne bi večno blodila po labirintih, iščoč objekt želje. Sedaj pa pride na vrsto to, kar je najbolj osupljivo.
 
Lacan bere Freuda in končno dojame, kako je z željo, kako jo razumeti in kaj storiti, da ne bo ujeta v neskončnem iskanju neobstoječega in nedosegljivega objekta.
 
Če je objekt želje izgubljen in ga sploh nikoli ni bilo, pomeni, da bo vedno izgubljen in ga nikoli ne bo. Ali pa se lahko zgodi tole. Človek odkrije, da je možen premik in da je kot subjekt zmožen zanj.
 
Od izgubljenega objekta, ki ga zaman išče, se tako premakne k globokemu dojetju, da je izguba objekta pravi objekt želje.
 
Ko postane izguba objekt, ideja o popolnosti ni samo nora, temveč kratko malo izgine. Ni je več. Za človeka preprosto ne obstaja več.
 
Generacija mladih pa bo še naprej izpostavljena zunanjim podobam popolnosti in slabo prikriti zahtevi, da je mogoče biti popoln in da je prav zato tudi treba biti tak, da mora človek dizajnirati sebe tako, da bo videz popoln.