Zagrenjenost in delitev

Sophie in 't Veld kajpak ni Slovenka in ne živi v Sloveniji. Ne ve, koliko zagrenjenosti je zares tu doma, in kako velike so delitve, kako strupeno je eno in drugo, koliko življenjske radosti blokira. Mi, ki živimo tu, vemo, kako se zagrenjenost širi po domovini. Širi se zlasti v zadnjem času, ko je na oblasti veliko ljudi, ki so očitno obremenjeni z žolčem in so zagrenjeni, obteženi. Njihovo govorjenje je zato obteženo, njihove izjave so obtežene, njihovo vedenje je obteženo, njihovo delovanje je obteženo. Radi bi se dokopali do še več moči in oblasti, vendar se ne obvladujejo (več). Morda se niso nikoli obvladovali, v zadnjem času pa jim vajeti očitno uhajajo iz rok. Osebna obremenjenost nekaterih je tako breme vseh Slovencem in Slovenk, saj so dnevno prisiljeni spremljati žolčne razprave, zagrenjeno čivkanje, cinizem, celo psovke in komaj zadržane izlive besa. Človek komaj verjame, da lahko peščica ljudi spravlja v obup množice, ki sicer protestirajo, vendar so povsem nemočne. Žolč se razliva mesece in mesece, kot bi hotel poplaviti čisto vse, da se vsi ljudje pogreznejo v lepljivo grenko tekočino in se vdajo v usodo, ki uničuje njihovo blagostanje.

Ni treba psiholog, da veš, kako zelo so nekatere zadeve popačene, izkrivljene in patološke, kako poškodovani so očitno nekateri ljudje. Če pa si psiholog, ki se desetletja poklicno ukvarja z analizami vedenja ljudi, se znajdeš v čudnem položaju, ki ga je Fred nekoč opisal takole: ne morem sprejeti na kavč celotne družbe.
 
Da se razdeljena družba ne bi povsem pogreznila v žolč in cinizem, je treba čimprej zamenjati oblast. S tem seveda tvegam, da me pokličejo pred sodnika, češ da hujskam proti oblasti in rušim, kaj pa vem kaj, toda ugotavljanje je popolnoma enako sklepu, da na primer v določeni družini ni več zdravo živeti, ker ustvarja toksično okolje, in da je najbolje preseliti se drugam, če je le mogoče. Ko komu svetujemo, naj čim prej pripravi kovčke, vemo, da je tak nasvet v njegovo dobro, saj v toksičnem okolju tvega še hujše duševne poškodbe, te pa zmanjšujejo njegovo blagostanje.
 
Ker pa Slovenije ne moremo prestaviti prav nikamor, nemogoče pa je tudi, da bi se iz nje odselili čisto vsi, ki se zavedajo toksičnosti življenja v njej, saj jih je preprosto preveč, je edini razumni in logični sklep, da potrebuje novo oblast, ki ne bo pogreznjena v žolč, zagrenjenost in depresijo.
 
Na oblast morajo priti ljudje, ki dejansko vedo, kako se vesti, da se delitve zmanjšajo, da se ljudje povežejo med seboj in se lotijo družbenih projektov, ki so nujno potrebni za preživetje, saj živimo v časih, v katerih se žolč in grenkoba nekaterih nevarno povezujeta z militantnimi predstavami, kaj narediti z ljudmi, da bo nad njimi zavladal red, kakršnega hočejo.
 
Včeraj zvečer sem gledal šesto epizodo serije Squid Game. Potem sem imel grozljive sanje. Izstopil sem iz avtobusa mestnega prometa, na postaji, kjer sem kot dijak in kasneje študent izstopil že tisočkrat, a sem bil nenadoma v povsem tujem svetu, v katerem kratko malo nisem vedel, kam naj se obrnem, da bom prišel, kamor sem se namenil. Pomagale niso niti pametne naprave, saj sateliti očitno niso našli kraja, kjer sem se znašel. Bil sem popolnoma izgubljen.