Zagate z inkluzijo

V sredo imam predavanje na Fakulteti za socialno delo; naslov predavanja je Egalitarne simbolizacije – zagate z »inkluzijo«. Čas za tako predavanje je ravno pravi, saj je tretji december mednarodni dan invalidov. Torej je to pravi čas za vnovični razmislek o egalitarnih simbolizacijah – ne le invalidov ali ljudi s posebnimi potrebami, temveč o vseh ljudeh. Tokrat bom vzel za izhodišče razmišljanja nekaj več kot stoletje staro knjigo z naslovom The Principles of Scientific Management. Da, to je tista slavna knjižica, pod katero je podpisan še bolj slavni Fredrick Winslow Taylor. Zares jo velja natančno prebrati, kajti Taylorjeva osnovna ideja pri pisanju knjige je tale: Iskanje boljših, kompetentnejših mož, od predsednikov naših velikih podjetij do naših gospodinjskih uslužbencev, ni bilo nikoli živahnejše kot zdaj. V preteklosti je bil človek prvi; v prihodnosti mora biti sistem prvi. Moje predavanje bo podroben komentar k tej ideji, ki je v letu 2020 aktualnejša, kot se morda zdi na prvi pogled, saj je kapital še vedno pred ljudmi in je delovanje sistema družbenega življenja bolj v primežu lastnikov kapitala kot kadarkoli doslej.

Tukaj zato velja ponoviti za Marxom: družbeni razred, na primer razred delavcev, je množica odnosov. Ni množica ljudi, kot je na primer vreča krompirjev množica posameznih gomoljev. In ti odnosi imajo zelo jasno naravo. Delavci namreč nimajo v lasti sredstev za proizvodnjo dobrin oziroma blaga. Če bi jih imeli, ne bi bili delavci, temveč bi bili lastniki kapitala. Lastniki kapitala, ki imajo v rokah vse potrebno za proizvodnjo dobrin oziroma blaga, obvladujejo odnose; natančneje, obvladujejo družbene odnose. Obvladujejo jih, ker jih lahko obvladujejo in ker jih morajo obvladovati, če hočejo biti še naprej kapitalisti. Delavci jih ne obvladujejo, ker nimajo sredstev, nimajo vzvodov za nadzorovanje, nimajo moči.
 
Ključna razsežnost življenja delavcev je zato skromnost, pogosto pa tudi revščina. Ne zaradi njihove naravne lenobe, nenavadnih genov ali zaradi osebnostnih lastnosti, pomanjkanja močne volje ali dela na sebi, temveč zaradi strukturnega družbenega položaja, zaradi katerega morajo prodajati sebe kot delovno silo.
 
Revščina je zato intrinzična, kot zapiše Hadas Thier v knjigi z naslovom A Pople's Guide to Capitalism (str. 89). Ne pojasnimo jo s psihologijo ljudi in njihovih vsakdanjih življenj. In ker je intrinzična, ne bo izginila, če bodo posamezni delavci delali na sebi in močno verjeli, da s tem spreminjajo svet. Tkanina družbenega življenja se spreminja z drugačnimi sredstvi, ne z delom na sebi.
 
Drugačna sredstva za spreminjanje sveta so potrebna zaradi materialne realnosti, zaradi materialnih odnosov, v katere vstopajo ljudje. Večina ljudi je delavcev, ki vstopajo v materialne odnose na prav poseben način, ki ga razumemo kot prodajanje sebe. Pomembno lepilo materialnih odnosov je kajpak ideologija, to pa še ne pomeni, da vera v boljši svet že vodi k spreminjanju materialnih odnosov.
 
Zapisana ideja je izjemno pomembna. Za to obstajata vsaj dva razloga. Prvič. Delavci morajo delati na sebi, da bi nekako zmanjšali posledice utrujenosti, izčrpanosti, izkoriščanosti, podrejenosti na delovnih mestih, stresa. Marx je zato zapisal, da delavci spontano razvijajo prakse za sprostitev, počitek in odmor, saj bi sicer prehitro umrli; nekateri dejansko prehitro umrejo, o čemer priča statistika pričakovane življenjske dobe. Drugič. Vera v boljši svet je del spontane ideologije delavcev. Mislim na način, kako delavci zaznavajo svoj družbeni položaj in kako ga razumejo.
 
Vračam se k Taylorju. Znanstveniki lahko s pomočjo znanosti, ne katerekoli, seveda, natančno določijo pogoje, pod katerimi je delavec najbolj učinkovit. Ne morejo pa pojasniti narave medsebojnih odnosov in načinov, s katerimi jih lastniki kapitala nadzorujejo. Za kaj takega potrebujemo drugo znanost. Tisto, v kateri se sveti ime Karl Marx.