Zadovoljstvo z demokracijo

Vprašanje bi lahko bilo, ali imamo danes na voljo več demokracije kot na primer pred stoletjem, pol stoletja, generacijo nazaj ali ne. Dodatno bi se lahko spraševali, kako razumejo demokracijo mladi ljudje, rojeni okoli leta 2000, in kako njihovi starši. Prvi, spontani odgovor na vprašanje bi kajpak bil, da imamo danes na voljo več demokracije – pač skladno s splošnim ugotavljanjem, da vse raste in da nam je pravzaprav iz dneva v dan v vsakem pogledu bolje, da kapitalistično življenje ni nič drugega kot eno samo napredovanje v lepši jutri. Kdo bi plaho ugovarjal, da ni čisto tako, da se širijo tudi ekstremistična gibanja, da so ponekod na oblasti populistični desničarji, ki ovirajo demokracijo, vendar to ne bi ničesar pomembno spremenilo. Pravo vprašanje o naravi demokracije danes je namreč čisto drugje; je natanko tam, kjer ga je že dolgo nazaj artikuliral Karl Marx.

Ključno vprašanje o naravi demokracije se nanaša na povezave med državo in ljudstvom. In ko govorim o teh povezavah, mislim zlasti na spoštovanje ljudi, na njihovo doživljanje in razumevanje družbenih neenakosti, na njihovo občutljivost za to, kar imenujemo univerzalno. Ne mislim torej na zadovoljevanje želja in potreb, te kapitalizem zadovoljuje na veliko, temveč mislim na spoštovanje, na etičnost. Če drugega človeka spoštujemo, ne pomeni, da skušamo zadovoljiti vsako njegovo željo ali potrebo.
 
Spoštovanje je zelo pomembna beseda, kajti lekcija političnih voditeljev, zlasti avtoritarnih, to pa so tisti, ki imajo veliko moči in so močni, kot bi rekel JJ, je zelo preprosta, kot ugotavlja David Adler v svojem razmišljanju z naslovom Facts & Fantasies in the Fight Against Fascism (https://www.versobooks.com/blogs/4895-facts-amp-fantasies-in-the-fight-against-fascism-what-can-bolivia-teach-us-about-the-defence-of-democracy). Lekcija je tale in vsakdo jo zlahka razume: avtoritarni voditelji, zlasti v latinski Ameriki, se zanašajo na obljube o stabilnosti, prosperiteti in rasti.
 
Tak je železni repertoar političnih voditeljev – ne le avtoritarnih. Kdor bi se mu demokratično zoperstavil in bi ponujal alternativo, bi bil avtomatično razglašen za človeka, ki je proti stabilnosti, rasti in napredku. In ne obstaja logika, po kateri bi bilo mogoče smiselno zagovarjati tak upor – demokracija gor ali dol. Kaj torej storiti, saj se zdi, da smo v pasti, iz katere ni rešitve?
 
Najprej moramo spremeniti način razmišljanja o demokraciji. Ta ne pomeni, da kot volivci hodimo izbirat politično elito in navijat za svoje kandidate, temveč pomeni nekaj drugega.
 
Do odgovora pridemo, če se potrudimo in ugotovimo, da so nosilci stabilnosti, razvoja in rasti – delavci. Ne politiki, ne predsedniki, ne volivci, temveč delavci.
 
Zdi se, da je čisto vseeno, kako kaj poimenujemo, vendar ni. Obljube voditeljev so namreč lažne, pomenijo zgolj metanje peska v oči, da bi ljudje spali; rast, prosperiteta in napredek so predvsem za elite, ne pa za vse ljudi. Adler zato zapiše: Delavci, ne volivci, lahko združijo državo proti njihovim lažnim obljubam. In delavci, ne volivci, so tisti, ki lahko varujejo demokratične institucije in zahtevajo, da izražanje njihove ljudske volje v obliki volitev spoštujejo, izvajajo in uresničujejo.
 
Zapisanega politiki nikoli ne naredijo po lastni volji ali zato, ker so tako dobri ali benevolentni. Daleč od tega. Zato je tako pomembno, kar zapiše Adler čisto na koncu svojega razmisleka: Toda to je resnično delo demokracije – ne spektakel volilnega dne, ampak konflikt, ki določa dan po njem.
 
Je tega konflikta danes več ali manj? Morda je pomembnejše spoznanje, da vselej je, da ga spoznamo – in se ga ne bojimo. Potem navijamo za delavce, ne za elito.