Vprašanje bi lahko bilo, ali imamo danes na voljo več demokracije kot na primer pred stoletjem, pol stoletja, generacijo nazaj ali ne. Dodatno bi se lahko spraševali, kako razumejo demokracijo mladi ljudje, rojeni okoli leta 2000, in kako njihovi starši. Prvi, spontani odgovor na vprašanje bi kajpak bil, da imamo danes na voljo več demokracije – pač skladno s splošnim ugotavljanjem, da vse raste in da nam je pravzaprav iz dneva v dan v vsakem pogledu bolje, da kapitalistično življenje ni nič drugega kot eno samo napredovanje v lepši jutri. Kdo bi plaho ugovarjal, da ni čisto tako, da se širijo tudi ekstremistična gibanja, da so ponekod na oblasti populistični desničarji, ki ovirajo demokracijo, vendar to ne bi ničesar pomembno spremenilo. Pravo vprašanje o naravi demokracije danes je namreč čisto drugje; je natanko tam, kjer ga je že dolgo nazaj artikuliral Karl Marx. Ključno vprašanje o naravi demokracije se nanaša na povezave med državo in ljudstvom. In ko govorim o teh povezavah, mislim zlasti na spoštovanje ljudi, na njihovo doživljanje in razumevanje družbenih neenakosti, na njihovo občutljivost za to, kar imenujemo univerzalno. Ne mislim torej na zadovoljevanje želja in potreb, te kapitalizem zadovoljuje na veliko, temveč mislim na spoštovanje, na etičnost. Če drugega človeka spoštujemo, ne pomeni, da skušamo zadovoljiti vsako njegovo željo ali potrebo.
Spoštovanje je zelo pomembna beseda, kajti lekcija političnih voditeljev, zlasti avtoritarnih, to pa so tisti, ki imajo veliko moči in so močni, kot bi rekel JJ, je zelo preprosta, kot ugotavlja David Adler v svojem razmišljanju z naslovom Facts & Fantasies in the Fight Against Fascism (https://www.versobooks.com/blogs/4895-facts-amp-fantasies-in-the-fight-against-fascism-what-can-bolivia-teach-us-about-the-defence-of-democracy). Lekcija je tale in vsakdo jo zlahka razume: avtoritarni voditelji, zlasti v latinski Ameriki, se zanašajo na obljube o stabilnosti, prosperiteti in rasti. Tak je železni repertoar političnih voditeljev – ne le avtoritarnih. Kdor bi se mu demokratično zoperstavil in bi ponujal alternativo, bi bil avtomatično razglašen za človeka, ki je proti stabilnosti, rasti in napredku. In ne obstaja logika, po kateri bi bilo mogoče smiselno zagovarjati tak upor – demokracija gor ali dol. Kaj torej storiti, saj se zdi, da smo v pasti, iz katere ni rešitve? Najprej moramo spremeniti način razmišljanja o demokraciji. Ta ne pomeni, da kot volivci hodimo izbirat politično elito in navijat za svoje kandidate, temveč pomeni nekaj drugega. Do odgovora pridemo, če se potrudimo in ugotovimo, da so nosilci stabilnosti, razvoja in rasti – delavci. Ne politiki, ne predsedniki, ne volivci, temveč delavci. Zdi se, da je čisto vseeno, kako kaj poimenujemo, vendar ni. Obljube voditeljev so namreč lažne, pomenijo zgolj metanje peska v oči, da bi ljudje spali; rast, prosperiteta in napredek so predvsem za elite, ne pa za vse ljudi. Adler zato zapiše: Delavci, ne volivci, lahko združijo državo proti njihovim lažnim obljubam. In delavci, ne volivci, so tisti, ki lahko varujejo demokratične institucije in zahtevajo, da izražanje njihove ljudske volje v obliki volitev spoštujejo, izvajajo in uresničujejo. Zapisanega politiki nikoli ne naredijo po lastni volji ali zato, ker so tako dobri ali benevolentni. Daleč od tega. Zato je tako pomembno, kar zapiše Adler čisto na koncu svojega razmisleka: Toda to je resnično delo demokracije – ne spektakel volilnega dne, ampak konflikt, ki določa dan po njem. Je tega konflikta danes več ali manj? Morda je pomembnejše spoznanje, da vselej je, da ga spoznamo – in se ga ne bojimo. Potem navijamo za delavce, ne za elito.
1 Comment
Sofu
10/30/2020 07:24:54 pm
Seveda so nosilci razvoja delavci, receno v gospodarskem smislu. Nosilci razvoja so lahko tudi kulturniki. Odvisno od zornega kota oz. pogleda subjekta. Otrokom rojenim okrog 2000 je prav malo mar za ta svet, ki se dogaja danes. Se manj za svet, ki se je dogajal vceraj. Briga jih. In prav je tako. Kot oce najstnikov, se strinjam z njuno apaticnostjo do preteklosti. Ne vesta kdo so tabeli, rdeci, crni,... Ja vesta pa kdo so zeleni. Okolje pa je pomembno. Tu smo vsi na isti barki. Vse ostalo je nepomembo. Medsebojni odnosi? Seveda.Vedno!! Voditelji so vedno sugerirali kako naj se vedemo. S predpisi. Tako kot danes. Smrtonosni virus nas bo pogubil s smrtnostjo med 0.05-0.2% !!! Pandemija! Policijaska ura! Kaznovanje ljudi, ki sredi mesta jejo rogljicek s 400 eur. ??? Srednjeveski inkvizitorji so pac razmisljali o telesih kaznih in izzivljanju nad ljudeh, a ce bi vedeli takrat, kako psiholosko uniciti in podjarmiti cloveka bi storili ravno to kar pocne vlada danes. Vse vlade! Zanimivo je to, da se ravno clovek, ki ga nihce ne mara, razen ljudi, ki jih pac ne razumem, mislim tu na Donalda Trmpa najbolj otepa Corone. Ja, tu ima prav. Nase zivljenje ni samo Corona, je se kaj vec!!! Na zalost nam kroji zivljenje. Ne ONI nam ga! V izgovor smrtonosnega virusa, ki kosi staro mlado, ljudi z maskami in brez, ampak masko moras imeti, ker tu gre zares. Maska je simbol. Maska je na zalost simbol prestrasenih ljudi. Ja, vsi jo nosimo, ker moramo. Vendar tudi najvecji verniki, ki verjamejo v to smrtonosno bolezen hodijo v prepolne nakupovalne centre, se nikoli ne vprasajo ali bom dobil Corono, ko v prepolnem centru kupujejo narezke in pijaco, na katero potem povabijo prijatelje in se hvala bogu lepo imaho. Seveda se to vsi sprasujemo. Bom dobil? Bom zbolel? Moram zdaj kupiti robcke, caj in limone. Zdaj ze vemo, da to stori 99,99 % ljudi in je vse OK. Corona In to je pandemija. Pandemija, ko pisarniski delavci v javni upravi delajo od doma, med tem ko malo placani delavci delajo v proizvodnjah v druzbi stotih delavcov! Ne tu se virus ne siri. Ne raja naj dela. Za mezdo. Dokracija? Hmm, Grki so imeli suznje v demokraciji. Danes suznji nismo, imamo pa samo drugo ime.
Reply
Leave a Reply. |
AVTOR
Dušan Rutar razvija tradicijo, pod katero sta se najprej podpisala Platon in Aristotel, ko sta spoznavala, katera je temeljna dolžnost človeškega bitja na tem svetu. Arhiv
November 2020
Kategorije
|