Zadnja generacija

Post je začasno odpovedovanje hrani. Človek se odloči zanj, ker hoče narediti nekaj za svoje zdravje. Ve, kako koristen je, ker pozna znanstvene izsledke, ki to potrjujejo. Zelo dramatično pa je, ko se skupina ljudi odloči, da je pripravljena stradati do smrti, ker se zaveda, da so podnebne katastrofe tako dramatične, vladne poteze, ki bi jih lahko zmanjšale in celo preprečile, pa tako neodločne, da je treba narediti nekaj, kar bistveno presega vsakdanje klišejsko zatrjevanje, da bomo zaprli en rudnik ter do leta 2050 zmanjšali količine ogljikovega dioksida v ozračju in v oceanih za nekaj odstotkov. V današnji številki časnika The Guardian tako berem prispevek z naslovom The German activists starving themselves to make politicians face the climate crisis (Kate Connolly). Slogan skupine je Gladujemo, ker podnebna kriza ubija. Sedaj pa pomislite.

Smrtonosni koronavirus, ki ubija, je še vedno pogosto predmet zanikanja, racionaliziranja in najrazličnejšega manipuliranja, ki naj nekaterim ljudem zagotovi vsaj za silo oprijemljive argumente, da se jim ni treba cepiti, čeprav lahko zaradi tega zbolijo in umrejo. Mladi, ki stradajo v Berlinu, razmišljajo bistveno drugače, vendar je vprašanje, če jih bo sploh hotel kdo poslušati. Politiki namreč ne marajo revolucionarnih idej, ne marajo radikalnih dejanj, čeprav znanstveniki pozivajo natanko k takim dejanjem, če nočemo, da se Zemlja spremeni v Venero. Tudi sicer ljudje ne marajo idej in dejanj, ki mečejo iz tira navidezno stabilnost vsakdanjega življenja.

Iz tira jo že lep čas mečejo podnebne spremembe, vendar jih je mogoče zanikati ali pa zmanjševati njihov pomen. Iz tira jo meče tudi smrtonosni virus, toda tudi njega je mogoče zanikati, mogoče pa je celo povečevati občutke, da nas hočejo zastrupiti, spremeniti s cepivom naš genom ali dodatno kontrolirati.

Pričakovati je, da bodo mladi, ki stradajo v Berlinu, deležni obtožb, da pretiravajo in po nepotrebnem ogrožajo svoja življenja. Podnebna kriza dejansko ubija, toda ljudje smo očitno tako narejeni, da se zganemo šele, ko gori naša lastna hiša, medtem ko po malem celo privoščimo sosedu, ko gori njegova.

Radikalnost mladih, ki razmišljajo o zadnji generaciji, za katero lahko rečemo, da še lahko naredi nekaj, da podnebne spremembe dokončno ne uidejo izpod nadzora, ni simptom. Simptome ustvarjajo politiki in vladni ljudje, ki se ne pogovarjajo z njimi in jih ne morejo razumeti. Čisto mogoče je, da jih niti nočejo razumeti, kajti če bi jih, bi se spremenili, kajti vpogledu v resnico realnosti sledijo spremembe v vedenju in delovanju.

Prav te so nujno potrebne, toda nihče ne ve, kako povezati množico ljudi in jo organizirati, da bi se izognili novim katastrofam. Zgledi posameznikov morda ne bodo zadoščali za kaj takega, politiki bodo še naprej zatrjevali, da morajo biti naša življenja stabilna, ekonomisti pa bodo napovedovali gospodarsko rast.

Vsakdanje življenje številnih ljudi že dolgo ni stabilno, kot rečeno, vendar se je mogoče sprenevedati. A razmišljajmo za trenutek kot Machiavelli, kar predlaga Étienne Balibar (Le Monde, 22. april 2020). In nadaljuje.

V krizi, ki se je šele začela, tisti „zgoraj“ ne morejo več le upravljati, v svojih strategijah in diskurzu morajo narediti vsaj zaznavne prelome. Kar zadeva tiste „spodaj“, torej na splošno upravljane državljane, se trenutno zdi, da je njihova sposobnost delovanja zmanjšana na razpoloženjsko odzivanje. Vendar bo tega vedno manj in manj, kajti zdravstvena kriza se spreminja v gospodarsko in socialno krizo ter v navzkrižje vrednot. Oblika, ki jo prevzema dialektika zgoraj in spodaj, bo določila usodo demokracije kot civilizacije in kolektivnega vira.