Začnite nekaj neprecenljivega

Na prvi pogled bi človek rekel, da je naslovno naslavljanje na ljudi hvalevredno, dragoceno in celo neprecenljivo. Recimo, da bi se tako naslavljali na učence učitelji, pa starši na svoje otroke. Ali pa bi se tako šefi naslavljali na delavce. Nekdo bi torej od drugih ljudi želel, pričakoval, da se lotijo nečesa neprecenljivega, nečesa torej, česar ni mogoče izplačati v denarju ali celo zlatu. Le kaj bi to bilo? In zakaj bi človek želel, da se drugi loti nečesa neprecenljivega? Kaj je tako neprecenljivo v človeških življenjih?

Starši, vzgojitelji, učitelji, šefi in drugi od otrok, podrejenih, delavcev navadno ne pričakujejo ničesar neprecenljivega. Pričakujejo kvečjemu več istega, več pridnosti, dodane vrednosti, kot pravijo v žargonu, ubogljivosti. Pa seveda obvezne like, kot so: predvidljivo kritično razmišljanje, prav tako predvidljivo razmišljanje oziroma delovanja out of the box, načrtovano kreativnost in ustvarjalnost.
 
Pričakujejo torej vse, kar se dobro sliši, kar je treba ubesediti, ker je taka moda, ker je taka tradicija, ker to pričakujejo tudi vsi drugi. In v tem ni ničesar takega, da bi uporabili besedo neprecenljivo.
 
Naslov tega prispevka je zato nekaj posebnega. Še zlasti zato, ker ne prihaja iz ust kakega modreca, guruja ali filozofa, saj ni nič drugega kot reklama za bančno kartico. Banka je torej tista, ki se naslavlja na ljudi in jih prosi, naj začnejo delati na nečem neprecenljivem.
 
Ljudje imajo težavo, kajti kako naj vedo, kaj je neprecenljivo? Medtem ko jih v vsakdanjem življenju nenehno silijo, naj delajo le tisto, ker ima končno vrednost, izraženo v denarju, jih nekdo nenadoma poziva k preseganju tega. Kaj bi to sploh lahko pomenilo?
 
Težave pa ima tudi banka, kajti neprecenljivo je po definiciji vredno več kot zlato in denar in diamanti – je pač brez končne cene, saj ima neskončno vrednost. In zakaj bi potem banka sploh vabila ljudi k takemu početju, saj se ukvarja zgolj z denarjem?
 
Zadrega je torej velika. Še velja pa je, ko dojamemo, da je to, kar je neprecenljivo, iz reda etičnega. Ko skuša partikularno človeško bitje doseči univerzalno ali absolutno, ustvarja nekaj neprecenljivega, to pa obenem pomeni, da se s svojim delovanjem, ki je nenasilno, z njim pa vstopa v odnose z drugimi ljudi, upira nečemu. Čemu?
 
O tem razmišlja Judith Butler v svoji zadnji knjigi z naslovom The Force of Nonviolence; knjiga izhaja te dni pri založbi Verso.  
 
Naslov avtoričine knjige je zgovoren in je obenem že izhodišče za odgovarjanje na zapisano vprašanje. Za nenasilno upiranje je namreč potrebna sila. Upiranje je nenasilno, pa vendar je na delu sila. Nemogoče se je upirati, če ne uporabljaš sile. In čemu se gre upirati?
 
Ko govori Judit Butler o nenasilnem upiranju, misli na vsako upiranje, ki je nujno potrebno, ko se človek sooča s sistemskim družbenim nasiljem, s strukturami, ki so nasilne, z nasilnim delovanjem ljudi, ki ga je sicer veliko.
 
Upiranje takemu delovanju je etično; etično delovanje, ki je neprecenljivo, je vselej tudi upiranje. Človek uporablja silo in se upira nasilju. Tako se na primer upira Sokrat, upira se Jezus Kristus, upira se Gandi, upira se Mandela, upirajo se številni ljudje. Tako upiranje je neprecenljive vrednosti, saj pomeni tudi zagovor svobode ljudi in egalitarnosti.
 
Sedaj pa me skuša banka prepričati, da je iskreno zainteresirana, da se lotim nečesa neprecenljivega! Ali si je mogoče predstavljati, da bi Sokrat ali Jezus ali Gandi dobili za svoje delovanje ob banke kredit pod ugodnimi pogoji, ker se lotevajo nečesa neprecenljivega?